Tolažnik, Sveti Duh vas bo učil vsega!
Živimo v družbi, ki ima na razpolago najsposobnejša sredstva komuniciranja, a se vedno manj razumemo. V zmedi različnih tehnologij iz dneva v dan težje ločimo, kaj je dobro in smiselno, kaj pa slabo in pogubno. Informacije so vedno bolj povezane z močjo, komuniciranje je povezano z nasiljem, kjer ni pomemben noben argument. O tem, kaj kdo reče, se ne sme diskutirati, ker je to proti pravici svobodnega govora. Zato mnogi molčijo iz strahu, da ne razmišljajo prav, največ pa je takih, ki so tiho, ker menijo, da se nič ne da spremeniti. Tako si ustvarjamo nov »babilon«, ko vsak ljubosumno brani svoje pozicije in je trdno prepričan, da si bo sam zgradil stolp do neba. To se dogaja tudi v Cerkvi: imamo občutek, da nismo na istem kraju. Fizično smo lahko skupaj, v svojih mislih, prepričanjih in pričakovanjih, pa nekje drugje.
Luka nam je v prvem berilu iz Apostolskih del poročal, da so bili vsi »zbrani na istem kraju«. Učencem je uspelo, da so ponovno stopili skupaj, da so bili na istem kraju, povezani med seboj v molitvi. Po Jezusovem vstajenju so se vsi razpršili, tokrat pa so bili skupaj z istim namenom, enakih misli, kot je to bilo na začetku stvarjenja. Bog je ponovno vzpostavil pravi red, ki se je v Babilonu porušil, ker si je vsakdo hotel ustvariti svojo pot, kako bo prišel v nebesa. Izraz »babilon« namreč pomeni »vrata k Bogu«.
Bog ne dela razdora, ampak povezuje in ustvarja skupnost. V Jeruzalemu je bilo veliko Judov, ki so prišli iz različnih koncev tedaj znanega sveta in na tem kraju so se naenkrat počutili povezane med seboj, razumeli so drug drugega. Ko gledamo na svoja življenja in iščemo razloge, zakaj se ne razumemo in živimo vsak sebi, je morda eden od glavnih vzrokov ta, da nismo na istem kraju. Jeruzalem je bil kraj, kjer so se vsi lahko postavili pred Boga. Veličastni tempelj je bil kraj njegove navzočnosti. To nam danes manjka: nismo pred Bogom. Samo živi Bog je pravi kraj, kjer smo sprejeti in razumljeni. Ko se od njega oddaljimo, se več ne razumemo, smo samo sami s seboj, kjer drugi nima več mesta.
Prve binkošti so bile v pravem pomenu besede nova zaveza z Bogom. Ko se je to zgodilo, so se spet vsi čutili povezane drug z drugim. Ta novi veter, ki je nenadoma prišel z neba kot silovit vihar in je napolnil vso hišo, je bil podoben vetru s Sinaja, ko je Bog z desetimi zapovedmi ponovno povezal izvoljeni narod med seboj. Plamenčki ki so se razdelili nad vsakimi so imeli vsi isti izvor: Božji ogenj, ki greje in osmišlja vse, kar je ustvarjeno, vsemu daje življenje. Naši odnosi so pogostokrat hladni in smrtonosni, ker smo se oddaljili od edinega ognja. Zato se moramo vrniti in prositi Svetega Duha, da upogne naše težke misli, ogreje naša zamrznjena srca, popravi naše nepravične sodbe. Ta Duh je namreč ljubezen med Očetom in Sinom, zato je nujno, da se naseli v naši notranjosti in nam podeli svoj mir.
Kje bo našel ta Božji Duh kraj, kamor se bo naselil, če je naša notranjost zapolnjena z našim egom, zahtevami in razlogi, kjer ni prostora za pravega pomirjevalca naše duše. Mi krivimo Boga, da se nam ne približa, a pravi vzrok za notranji nered smo mi sami, ker ne dovolimo Bogu, da bi vstopil in ponovno vzpostavil pravi red. Če smo prepričani, da sami dovolj dobro vemo, kaj potrebujemo, nimamo potrebe po molitvi k Svetemu Duhu in ne verjamemo Jezusu, ki je svojim učencem rekel: »Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal!«
Župnik Branko Balažic SDB Leto C Nedelja med letom Nedeljska meditacija