Zaprt sem in nimam nobene volje, da bi šel ven!
Življenjski porazi, razočaranja in zamere pogostokrat zaprejo naše srce in otopijo naša čustva, brez upanja se prepustimo bolečini. Marsikaj smo želeli doseči, a se naši načrti niso izšli. Marsikdo trdi, da je tudi Bog postal gluh na naše molitve in prošnje. Tako se pravo življenje zapre in samo še životarimo. Zapremo se v svoj grob, ga zapremo s težkim kamnom in nehamo upati, da obstaja kakšna rešitev iz te ječe. Jezus pa razmišlja drugače: on ni zadovoljen z našimi grobovi in toliko časa vztraja pred zaprtim grobom, dokler ni kamen odstranjen.
Kaj se je dogajalo z apostoli po velikem petku, ko so Jezusa položili v grob? Vrnili so se v dvorano zadnje večerje in vrata skrbno zaklenili. Vse je navdajal velik strah in niso bili sposobni znebiti se bolečine in sprejeti dejstvo, da njihovega učitelja ni več. Dvorana zadnje večerje in izdaja, ki je sledila s prijetjem Jezusa na Oljski gori, je bila za apostole kot grob, ki je zaprt s težko skalo. In vendar je bila skala tega groba že odstranjena in grob prazen. Marija Magdalena jim je povedala to novico, Peter in Janez sta tekla h grobu in se prepričala, da je grob prazen in trupla ni več, in vendar so apostoli še vedno v dvorani zadnje večerje, ki je skrbno zaklenjena. Ta dvorana je postala njihov grob brez nekega upanja, da se lahko kaj spremeni. Tako je večina od njih začela živeti v namišljenem mavzoleju in pretakati solze bolečine in nezaupanja.
Jezus ni bil zadovoljen z zaprtimi vrati te dvorane. Vstali vstopa v naše življenje kljub samici, v katero smo se zaprli. V ta prostor našega strahu in razočaranj Jezus prinaša svoj mir. Mir, ki ga začutimo, je znamenje njegove navzočnosti. Ko je vstopil skozi zaprta vrata je učence pozdravil z besedami »Mir z vami!« in nato se je dal prepoznati s svojimi ranami. To je bilo dovolj jasno znamenje, da se življenje po smrti nadaljuje. Trpljenje, v katerega so se učenci zaprli je brez pravega smisla. To spoznanje je ogrela srca učencev. V našem življenju se pojavi novo upanje, ko sredi tragedij in nesmisla začutimo, da je Jezus še vedno z nami. To je potem dovolj velika spodbuda, da se premaknemo, da gremo na pot, da zapustimo ječo, v katero smo se sami zaprli. Apostoli so poklicani, da zapustijo dvorano, gredo na ulice in začnejo govoriti o Jezusovi smrti in njegovem vstajenju. Nič pa se ne zgodi avtomatsko, ampak gre za dolg proces, ki je za učence trajal še en dodatni teden.
Ko je Jezus odšel, so vrata spet skrbno zaklenili. Po osmih dneh je ponovno prišel skozi zaprta vrata in se jim je dal prepoznati, kajti blokada, v kateri so se nahajali, še ni bila odstranjena. Z Jezusom je moralo priti do intimne povezave na področju vere. Apostol Janez je zapisal takole: »Tedaj jim je Jezus spet rekel: ‘Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.’ In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: ‘Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.’«
Jezusov Duh mora prodreti v naša srca in nas narediti dovolj korajžne. Nismo namreč sami sposobni oznanjati evangelij, ampak smo to sposobni samo skupaj z njim, z njegovim duhom, ki smo ga prejeli. Ta Jezusov duh je povezan z odpuščanjem. Zato ne moremo oznanjati evangelija, dokler sami nismo sposobni odpuščanja.
Ljudje, s katerimi se srečujemo, niso sposobni prepoznati Jezusovega miru, dokler sami nismo sposobni pričevati z iskreno ljubeznijo in odpuščanjem. Ko se je apostol Tomaž vrnil v dvorano, so mu učenci pripovedovali, da so videli vstalega Jezusa. On jim ni verjel, ker na obrazih učencev ni prepoznal spremembe, ki bi bila povezana z mirom in odpuščanjem.
Za Tomaža pravijo, da je bil dvojček, da je imel do neke mere dvojno identiteto. On simbolično predstavlja vsakega od nas, ki je včasih takšen, drugič spet drugačen, v skladu s tem, s katere strani piha veter. V čem se kaže ta Tomaževa dvojnost? Včasih veruje, drugič spet ne; po eni strani se med učenci dobro počuti in spet pridejo trenutki, ko pobegne. Zato njega ni bilo na prvem srečanju z vstalim Jezusom. Učenci ga ne morejo prepričati v verodostojnost Jezusovega vstajenja. Tomaž se opravičuje: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.« Ko bo videl Jezusa se bo njegovo stanje obrnilo na boljše.
Ob nevernem Tomažu si je dobro zastaviti vprašanje: kakšna je moja odgovornost pred ljudmi, ki ne verujejo. Je moje življenje dovolj prepričljivo, da lahko drugi v meni prepoznajo kristjana, ki veruje v vstajenje od mrtvih in večno življenje? Če opazijo, da prinašam mir, da jih sprejemam takšne kot so in jim odpuščam, potem lahko rečejo, da sem drugačen od tistih, ki so kristjani samo po uradnem zapisu v krstni ali kakšni drugi knjigi s statističnimi podatki.
Vstajenjski dogodki postavljajo vprašanja tudi naši župnijski skupnosti: kako funkcioniramo? So vrata naše skupnosti odprta ali zaprta pred tistimi, ki so na drugi strani in bi radi vstopili, da bi videli, ali je tukaj pravi Bog, ki jih sprejema takšne kot so in mu zato lahko zaupajo. Odgovore moramo iskati kot posamezniki in kot skupnosti: kaj lahko naredim, da se bom sam bolje počutil in z menoj vsi, s katerimi se srečujem?
Župnik Branko Balažic SDB Leto C Nedeljska meditacija Velikonočni čas