Pojdi, a ne pozabi, da si vedno dobrodošel!
Naši medsebojni odnosi se iz dneva v dan prekinjajo, zato mnogi blodijo po labirintu svojih pričakovanj in puščajo za sabo znamenja, da bi jih lahko kdo našel. Izgubljamo se v svojih miselnih potovanjih, zaradi teže življenja izgubljamo trdna tla pod nogami in se nismo sposobnih vrniti na točko, s katere smo krenili. Kakšen se izgublja že iz navade in več ne prepozna oseb, ki so pred njim. Takšne so posledice demence, s katero se spopada vedno večje število odraslih. Vedno je nekdo, ki se lahko izgubi, nam je danes govoril evangelist Luka: mlajši sin se je odločil, da se izgubi, starejši sin pa se je že izgubil, a se tega sploh ne zaveda.
Mlajši sin predstavlja ljudi, ki se odločijo, da nočejo biti več vezani na svojo družino, ker so se naveličali ljubezni, ker jih je ta začela utesnjevati. Mlajši sin je podoben muhastemu otroku, ki hoče imeti vse zase, vidi samo svoje potrebe in ne želi z drugimi deliti nobene stvari. Za mlajšega sina drugi lahko tudi umre, ker to ni njegov problem. V resnici se tako tudi zgodi: oče razdeli svoje bistvo, se pusti razmesariti, se odpove svojemu življenju, da bi sin lahko živel. Dediščina se namreč deli po očetovi smrti. Oče živi v pričakovanju, da se bo njegov sin zresnil in bo spoznal, kakšno je pravo življenje. Zato dovoli, da sin odide, kajti prava ljubezen pušča svobodo drugemu in ga ne utesnjuje.
Kaj išče najmlajši sin? Vodijo ga močna čustva in domišljija brez stika z realnostjo. Oče dobro ve, da bo slej ko prej spoznal neizprosnost in trdoto življenja. Šele takrat bo prišel k sebi in se bo moral odločiti. Sin se prepusti čustvom in življenju brez obveznosti, kar ga priveden na limanice, da izgubi svoje dostojanstvo in dovoli, da ga obravnavajo kot žival. Prilepi se na enega gospodarja in postane služabnik. To se nam vedno zgodi, ko se v imenu svobode oddaljimo od očeta in pristanemo v okoliščinah, ko smo brez slehernega spoštovanja. Tako ta sin ugotovi, da je edini način za njegovo preživetje, da postane suženj in dovoli, da ga izkoriščajo. Samo oseba, ki ga ima zares rada, ga lahko reši iz tega nezavidljivega položaja.
Ne smemo pa pozabiti na starejšega sina, kajti vedno obstajajo ljudje, ki sicer ostanejo v nekem odnosu, a je ta le navidezen, kajti srce je nekje drugje. Starejši sin je podoben otroku, ki se zna vedno prilagoditi, vedno je pripravljen izpolniti nalogo tako, kot to od njega pričakujejo. Vendar je takšen samo na zunaj, v svoji notranjosti pa je jezen na vse, ki so z njim in na vse, kar dela. Te potlačene zadeve bodo slej ko prej izbruhnile na dan.
Oče iz prilike ne predstavlja le nebeškega Očeta, temveč pooseblja vse, ki se ne predajo, ko se soočajo s krhkostjo in ranljivostjo ljubezni. Oče je pripravljen na različne oblike spreobrnjenja. V ozadju ni kakšna bujna domišljija in dobri nameni, ampak pot, ki je povezana s konkretnimi dejanji. Zato oče ni nehal čakati na sina, kajti ljubezen se ne preda, se ne pozabi, ni je mogoče spraviti v arhiv. Za očeta ni minil dan, da ne bi upal, da se sin lahko vrne, zato ga opazi že od daleč, opazuje in čaka ga od tistega dne, ko je odšel in se je odnos med njima pretrgal. Oče dovoli, da sin sam pride do izkušnje, da je na svoji poti zgrešil, vendar mu ne dovoli, da bi priznal, da hoče biti služabnik.
Spreobrnjenje spremljajo konkretna dejanja: obleka, ki vrne uničeno dostojanstvo, kot so to bila oblačila, ki sta jih Adam in Eva prejela po njunem grehu. Do greha je sicer prišlo, vendar s tem človek ne izgubi svojega sinovstva, še vedno ostane Božji otrok. Svet, v katerem živimo, nam pogosto vzame dostojanstvo, nas ponižuje, Bog pa nam ponudi novo obleko tudi takrat, ko smo na svoji poti zgrešili in se oddaljili od njega.
Oče zahteva, da sinu nataknejo prstan na roko, znamenje njegove moči, kar prejme sleherni otrok. To ni navaden prstan, ampak družinski prstan s pečatom, ki ga naredi za dediča očetovega premoženja. Čeprav je bil oče od mlajšega sina zavrnjen in oropan, kljub temu zaupa sinu, sicer njegov odnos ne bi bil popoln in iskren.
Sin dobi tudi sandale na noge, kar je znamenje, da je sin svoboden. Samo sužnji so hodili bosi, oče pa hoče, da sin ostane svoboden, da v svojih odločitvah ne bo utesnjen. Največje znamenje pa je pitano tele, ki ga zakoljejo in pripravijo praznovanje. To je zares velika noč, ko oče praznuje s sinom njegovo vrnitev in se veseli novega življenja.
Oče pa pripravi program spreobrnjenja tudi za starejšega sina, saj se zaveda, da se je tudi ta njegov otrok oddaljil. Oče dobro opazuje, zato vidi, da se za zunanjo brezhibnostjo skriva velika oddaljenost. Njegov starejši sin je namreč stalno daleč od hiše, vedno je na polju. Zato mu eden od služabnikov razloži dogajanje v njegovem domu. Ta otrok nima nobenega odnosa z drugimi člani svojega doma in iz njegovih ust ne slišimo besede »brat«. Ne vemo, koliko časa ta otrok živi daleč od srca svojega očeta.
Oče stopi iz hiše, da bi ga povabil na praznovanje, kajti dobro ve, kako je ta otrok ranljiv, zato mu nič ne očita in ne zmanjšuje njegove zamere. Preprosto mu odpre svoje srce, tako naredi samega sebe za ranljivega in mu da na razpolago vse, kar je njegovo: »Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje.«
Starejši sin se obnaša kot najstnik in govori o svoji zapostavljenosti: »Toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi še nikoli nisi dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji.« Tako se obnašajo osebe, ki niso zadovoljne s svojim statusom, s svojim življenjem. Stalno se morejo z nekom kregati in koga jeziti. Ko si jezen ne vidiš prave realnosti. Jeza nam zadeve absolutizira in iz vsega, kar nas obdaja naredimo sveženj, s katerim udarjamo po vseh, ki nas obdajajo. Starejši sin se oklepa besede »nikoli« in s tem da vedeti, da je vedno podrejen, da ni nikoli upoštevan, da se mu vedno godi krivica. »Ko je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami potratil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele.« To ne pomeni, da od časa do časa tudi ta otrok ni imel kakšne privilegije, vendar ko te obvladuje jeza in mržnja, pozabiš na vse lepo in dobro, kar si v življenju prejel. Takrat vse vidiš v negativni luči. Zato ga oče povabi, da vstopi v hišo, da ponovno vstopi v odnose in spozna, kako stojijo stvari. Samo na tak način bo ponovno odkril očetovo srce in srce svojega brata.
Zaključka zgodbe ne poznamo, kajti Jezusova prilika ostaja odprta. Od nas je odvisno, kako se bomo odločili. Sleherno človekovo življenje je odprto in posamezne odločitve trasirajo posameznikovo smer. Očetovo srce vedno čaka in od nas je odvisno ali se vrnemo k njemu in začnemo tudi sami podobno razmišljati. Tudi mi lahko odpremo vrata in dovolimo, da se oddaljeni lahko vedno vrnejo.
Župnik Branko Balažic SDB
Leto C Nedeljska meditacija Postni čas