Poslušaj, Gospod je naš Bog!
V življenju pridejo vprašanja, ko ostanemo brez odgovora. Tišina, ki sledi, je navadno zelo moreča. To najbolj občutijo učitelji in profesorji v šoli: postavijo vprašanje in nihče ne dvigne roke? Zdi se, da so učence in dijake zasačili v razmišljanju, ki nima nič skupnega s predmetom, pri katerem se nahajajo. V razredu je strašna panika. Nekdo je zapisal: »Ko misliš, da poznaš vse odgovore, ti življenje zamenja vsa tvoja vprašanja! Kdo te bo rešil zmede?«
Pred Jezusom se je pojavil pismouk, ki je učitelja izzival z vprašanjem: »Katera je prva od vseh zapovedi?« Navadno je bilo tako, da je v Jezusovem času učitelj postavljal vprašanja in ne obratno. Tako je delal grški filozof Sokrat: on je postavil vprašanje in potem učencu korak za korakom razkrival odgovor. Jezus je delal drugače: on je dovolil, da so ga ljudje spraševali, še prav posebej njegovi učenci, ki jih je izbral, da bodo njegov nauk razširili po vsem tedaj znanem svetu. In prav pri svojih učencih je Jezus ugotovil, da so pogostokrat brez besed, da niso sposobni zastaviti vprašanja.
Smo danes kaj drugačni? Čisto nič: mnogi ne postavljajo vprašanj, ker so prepričani, da imajo že vse odgovore. Danes se srečujemo z ljudmi, ki nič več ne pričakujejo, ker so se polenili, ker so zanikrni, ker se bojijo, da jih bo odgovori vrgel s tira. Tudi otroci ne postavljajo vprašanj, ker preprosto nimajo nobenih želja. Vse jim je servirano na krožniku in zato se nobene stvari ne veselijo. Zakaj bi pa postavljali vprašanja? Google pozna vse odgovore. Malo pobrskaš in to je to.
Eden od vzrokov, zakaj ne postavljamo vprašanja je, ker ne znamo poslušati. Treba je utihniti in se zavedati, da je pred nami nekdo, ki govori. Vprašanja se namreč porajajo znotraj odnosa. Ko so naši odnosi prekinjeni, se zapremo in ni več vprašanj. Prva zapoved se ne začne brez razloga z besedami: »Poslušaj, Izrael!« Če boš poslušal, boš v odnosu s svojim Bogom, zavedal se boš, da nisi sam, da stojiš pred nekom, ki je večji od tebe.
Morda ste že slišali za opazko: »Ta ima pa zelo velik ego!« Tako opredeljujemo nekoga, ki vidi samo samega sebe in mu za koga drugega ni mar. Vidi samo svoje razloge, svoje potrebe, svoje probleme. To je glavni razlog, da je Jezus ob imenovanju prve zapovedi takoj dodal: »Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved.«
Naše težave se začnejo, ko je pred nami naš bližnji. Bližnji mi namreč jemlje prostor, me ogroža. Bližnji zavzema moj domači prostor, je sopotnik v avtomobilu, sodelavec v moji pisarni, skratka, povsod me izziva, mi zastavlja vprašanja, me spravlja v zadrego, razkriva moje rane, postavlja pod vprašaj moje pravice …
Jezus me izziva, ko pravi, da se je treba poskusiti postaviti v kožo svojega bližnjega. Ko to zaznam, utihnem in sem brez odgovora. Naenkrat se mi zdi, da izgubljam trdna tla pod nogami. Morda se zavem, da se nimam dovolj rad, da se celo sovražim. Bližnjega je treba imeti rad kot imaš rad samega sebe. In če se ne sprejemam takšnega kot sem? Potem tudi bližnjega nimam rad. Sem res sposoben dobro poslušati najprej samega sebe?
Jezus se ne zaustavi ob tem, da se zapremo vase in se prepustimo samopomilovanju. Prva zapoved namreč pravi: »Ljubi Gospoda svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo.« Treba je iti ven iz samega sebe, znebiti se svojih strahov in nehati razmišljati o svoji vsemogočnosti. To pomeni, da si je treba priznati, da jaz nisem prvi, glavni, da se nisem sam ustvaril, da nisem absolutni gospodar, ampak moram sprejeti svoje življenje kot nezaslužen dar. Ljubiti Boga pomeni, prepoznati se, da stojim pred Bogom, ki je sklenil, da bo z menoj vedno. Stojim pred njim, ki mi je pripravljen vsak trenutek odpustiti. To je glavni razlog ljubezni in življenje postane odgovor in odgovornost. Zato sta ljubezen do Boga in do bližnjega sidro našega odrešenja. Dokler se to ne zgodi, smo zašli na svoji poti, zato pazimo, da se ne znajdemo v prepadu.
Župnik Branko Balažic SDB Čas med letom Leto B Nedelja med letom Nedeljska meditacija