Zaupam ti! Ti si začetek novih odnosov.
Kaj se je dogajalo v času korona virusa: večina od nas je bila v pravem pomenu besede čreda, ki slepo posluša navodila in jih izpolni. Ta slepa ubogljivost je mnoge rešila pred življenjskim polomom. To novo čutenje je na glavo obrnilo nekdanje prepričanje in kulturno obnašanje, kjer je pojem »biti čreda« bil nekaj negativnega, predstavljal je človeka, ki si ni sposoben ustvariti določene avtonomije in svojega stila življenja. Nemški filozof Friedrich Nietzsche je o čredi razmišljal takole: »Čreda, ki se pase pred teboj ne ve, kaj je bilo včeraj ne, kaj je danes: skače okoli tebe, se pase, prebavlja in ponovno skače. Tako dela od jutra do večera, dan za dnem, z veseljem in razočaranjem, kot pač nanese in pri tem ni ne žalostna ne zdolgočasena.«
V evangelijih je tema o čredi pogosta, kajti to simboliko Jezus uporablja, ko apostolom in množici razlaga svoj odnos do človeštva. Evangelist Marko je zapisal: »Ko se je Jezus izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnogo stvari.«
Kaj je čreda brez pastirja? Kaj smo mi brez Božje besede?
Danes nam je apostol Janez govoril o ovcah, ki so na varnem v ovčji staji in se počutijo varne znotraj svojih meja. Toda ta staja ni stoodstotno varna, ampak ima občutljiva mesta skozi katera lahko pridejo vsiljivci. Vstop ni omogočen le skozi glavna vrata, ampak skozi različne luknje, kjer je ograja poškodovana. Kdor prihaja skozi vrata ima čiste namene in nič ne skriva. Kdor pa prihaja v stajo na drugačen način, nima pravih namenov. To je izkušnja sleherne skupnosti in vsak posameznik ve povedati, da nekateri ljudje ne zakrivajo svojega obraza in nimajo kakšnih skritih namenov, drugi pa prihajajo na skrivaj, ko je noč, da jih ne bi prepoznali. To so zlobni vsiljivci, ki nas hočejo izkoristiti in pred katerimi tudi Cerkev ni varna.
Jezus se je odločil, da bo vedno vstopal v stajo skozi glavni vhod. On ne skriva svojega obraza, se ne vsiljuje, ampak čaka dovoljenje, da ga sprejmemo. Nagovarja nas, nas vabi, nam pripoveduje svojo zgodbo ljubezni in čaka, da se navadimo na njegov glas, da ga prepoznamo in ne zamenjujemo njegovega glasu s kakšnim drugim. Šele ko smo njegov glas sprejeli za svojega, ko smo ga vzljubili, mu lahko zaupamo in mu sledimo. Priti mora do intimnega odnosa, do prijetnega počutja, potem lahko zaupamo in se oklenemo njegovega vodstva.
Kako bi mi vstopili v stajo? Svet v katerem živimo je vsakega od nas nekoliko umazal s svojimi lažnimi ponudbami, zato smo hodili po različnih stranpoteh, na poti smo srečevali krvoločne volkove, ki so nas zasledovali in v nas se je naselil strah! Jezus je to vedel, zato se nam predstavlja kot vrata, skozi katera vstopamo v stajo. Vabi nas, da po njem, s sprejetjem njegovega življenja, vstopamo v različne skupnosti in živimo evangelij po načelih odpuščanja, ponižnosti in služenja bratom in sestram. Če hočemo biti zares srečni, imamo na razpolago evangelij, da ga živimo tam, kjer smo: doma, v šoli, na delovnem mestu, v župnijski skupnosti. V Cerkvi se bomo vedno počutili varne, kajti vrata v Cerkev je Jezus sam in on je tudi vedno v Cerkvi kot skupnosti in svetišču, kjer se zbiramo, da ga častimo in ga sprejmemo za svojega voditelja. Ko se prepustimo Jezusu je odveč strah, da bi nas napadli volkovi. Kjer je ljubezen, zaupanje in vera v Jezusa, tam volkovi ali zli duhovi ne morejo vstopiti.
Župnik Branko Balažic SDB Leto A Nedeljska meditacija Velikonočni čas