Velika noč (leto A) – Ni ga tukaj. Vstal je, kakor je rekel!

18. aprila, 2020

Velikonočna vigilija je uradno obhajanje Jezusovega vstajenja, vstajenjska procesija pa je ljudska pobožnost, znana samo pri nas in v avstrijsko-nemških deželah. Po svojem pomenu je procesija sproščen zunanji izraz veselja nad Kristusovim zmagovitim vstajenjem. Obhajamo jo šele po velikonočni vigiliji, ponekod neposredno po njej, v soboto zvečer, večinoma pa v nedeljo zjutraj pred glavno velikonočno mašo. Pri nas ne obhajamo nobenega praznika tako slovesno kakor veliko noč. Niko Kuret je zapisal: »Kresovi po gričih, odmevajoče pokanje topičev, slavnostno pritrkovanje od vseh strani – to je od prekmurskih gričev do kraških obal pa od daljne Zilje do zelene Kolpe pomagalo ustvarjati nepopisno praznično razpoloženje.«

V cistercijanskem samostanu v Stični je neki menih okoli leta 1440 zapisal prvo kitico velikonočne pesmi: »Naš Gospud je od smerti vstal, od nega bridke martre. Nam je veseliti, on nam hoče k trošti biti! Kyrie eleison!« Ker je bila prva kitica kmalu prekratka, so dodali štirikrat aleluja ter ponovili zadnji dve vrstici: »Aleluja, aleluja, aleluja, aleluja! Nam se je veseliti, Bug hče nam h troštu priti! Aleluja!« Kmalu so to kratko pesem izpopolnili s kitico, ki je razlagala učinke Kristusove smrti. V pesem so prelili Pavlove misli: »Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih. Toda Kristus je vstal od mrtvih!« in s tem uničil satanovo moč. Takole se glasi druga kitica: »Da bi ne bil od smrti vstal, vusulni svejt bi konec vzel, s tejm pak, kir je od smrti vstal, peklenska vrata je razdjal. Aleluja!«

Velikonočni procesiji in vstajenjski maši sledi velikonočni zajtrk. Na mizi je bel kruh, marsikje po Sloveniji tudi okrašen, kot spomin na Jezusovo zadnjo večerjo. Rdeči pirhi so spomin na Jezusove rane in kaplje krvi. Hren je spomin na žeblje, s katerimi je bil Jezus pribit na križu. Veliki kolač je spomin na trnovo krono. Meso spominja na jagenjčka, ki je bil za nas zaklan. Klobase simbolizirajo vrvi, s katerimi so Kristusa zvezali na Oljski gori. Pomaranče predstavljajo gobo, ki so jo namočili s kisom in jo ponudili umirajočemu Jezusu. Kako bogato je obložena slovenska miza na praznik Jezusovega vstajenja.

Vse o čemer sem govoril je izraz vere in bogate tradicije našega naroda. In vendar, vse to lahko ostane le del zgodovine in ne pusti nobenih vidnih sledi v našem življenju, če manjka vera v Jezusa. Velikonočna aleluja prihaja od srca, ko vemo, da je Jezus zares vstal od mrtvih in s tem tudi nam zagotovil večno življenje.

Župnik Branko Balažic, SDB