Bela nedelja (leto A) – Moj Gospod in moj Bog

20. aprila, 2020

»Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roko v njegovo stran, nikakor ne bom veroval!« je govoril apostol Tomaž. Videti in dotaknit se! To je za mnoge edini dokaz za resničnost neke stvari. In vendar je toliko stvari, ki jih ne vidimo, a smo od njih odvisni. Kako bi živeli na primer brez elektrike, kako se jezimo, če v hotelu ni wifi kode za priklop pametnega telefona. Vsi ti valovi so našim očem nevidni in vendar obstajajo in nas delajo vedno bolj odvisne. Zakaj ne bi torej Jezus mogel imeti nematerialno, poveličano telo? On je vendar Bog. Kljub temu, da vse to vemo, si moramo priznati, da smo mnogi podobni nevernemu Tomažu. Saj se strinjamo z znanstveniki, ki odkrivajo številne oblike energije in valovanja, ki so našim očem nevidne, a vendar vstajenje in večno življenje težko sprejmemo.

Mislim, da je naše nerazumevanje povezano z napačnim pojmovanjem vere. Vero enačimo z gledanjem, kar je velika zmota. O stvari, ki se je dotakneš, ni treba verovati, ker si trdno prepričan, da je, saj te tvoj dotik ne vara. Vera pa je onstran naših čutov. Zato tisti, ki pravijo, da je resnično le to, kar lahko dokaže z laboratorijskimi, ne morejo verovati. Prepričani so, da se logično razmišljanje in vera izključujeta in zato se moraš odločiti, česa se boš oprijel: znanstvene razlage ali neke blodnje, katere resničnost ne moreš dokazati!

Takšno razmišljanje nas pripelje v slepo ulico. Razum in vera se ne izključujeta, ampak se dopolnjujeta. To je Tomaž dojel, ko se je srečal z vstalim Jezusom. Ko je videl Jezusa prihajati skozi zaprta vrata, ko se je preprosto pojavil pred njimi, je verjetno pomislil, da ima halucinacije. Ko pa je Jezus spregovoril, ko je slišal njegov glas, ko je začutil mir, ki mu ga je Jezus podaril, ni več dvomil. Naenkrat ni bilo več potrebno, da bi se ga dotaknil. Mislim, da je v tem odločilnem trenutku dojel, da tam, kjer razum naleti na svoje meje, vstopi vera in soočanje s skrivnostjo, ki je z besedami ni mogoče natančno opredeliti. S tem se strinjata tudi dva, ki se imata resnično rada. Če ju vprašaš, naj povesta, kakšna je ljubezen, se ti bosta smejala, kajti prave ljubezni ni mogoče opredeliti, zanjo ne najdeš pravih besed. Tudi apostol Tomaž ni našel pravih besed za svojo vero in je ves osramočen dejal: »Moj Gospod in moj Bog!«

Župnik Branko Balažic, SDB