7. velikonočna nedelja (leto A) – Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, da bodo eno kakor midva

23. maja, 2020

Ko se oče ali mati poslavljata s tega sveta, navadno pustita za svoje potomce zadnja navodila in nasvete za zadovoljno življenje. Te zadnje smernice so neke vrste recept, kako bodo starši ostali nesmrtni v življenju svojih otrok. Gre za zadnjo voljo, kaj naj otroci naredijo po njihovi smrti, da bodo še naprej ostali povezani med seboj in se bo rod razvijal v pravi smeri naprej. Tudi Jezus je pred svojim odhodom v nebo razmišljal o testamentu, ki ga bo zapustil svojim učencem, da bodo sposobni njegovo veselo oznanilo razširiti do skrajnih meja vsega sveta. Bil je pred pomembno odločitvijo, zato si je vzel čas za pogovor s svojim Očetom. Gre za daljšo molitev s katero se zahvaljuje svojemu Očetu za vso spremljanje v njegovem javnem delovanju. 

Kaj Jezusa skrbi glede svojih najožjih sodelavcev? Zaveda se, da so njegovi učenci iz mesa in krvi, da so nepopolni in bo zelo hitro prihajalo do razdorov in prepirov glede oznanjevanja. Je pač tako, da na isto zadevo vsakdo gleda iz svojega zornega kota in zato hitro pride do prerekanja, kdo ima prav in kdo je v zmoti, kateri koncept bo obvezen za vse in kaj bo treba zavreči. Zato Jezus prosi svojega Očeta: »Ohrani jih v svojem imenu, da bodo eno kakor midva!«

Ali je edinost v tem, da vsi enako mislimo? Mar ne smemo o nobeni stvari podvomiti? Jezus nima namena narediti nas za robote, ki ponavljajo to, za kar so programirani. Jezus prosi Očeta, da bi se zgledovali po skupnosti Svete Trojice, kjer medsebojne odnose vodi ljubezen. Treba je imeti pravega duha, ko čutimo, da smo drug za drugega dar in zato ni važno kdo kaj reče, ampak bolj, kako to reče in s kakšnim namenom. Vsi smo samo ljudje, zato je normalno, da se pogostokrat zmotimo, toda, če je v našem interesu skupno dobro, bomo svojo zmoto pripravljeni korigirati in tako ustvarjati ozračje medsebojnega sprejemanja in zaupanja.

Kdaj bodo apostoli edini med seboj? Ko bodo imeli Jezusovega duha. Za edinost v nauku ni dovolj dobra volja in potrpežljivo prenašanje drug drugega, ampak predvsem stalno vodstvo in razsvetljenje od tistega, ki nas je izbral za svojega glasnika. Zato je edinost možna le takrat, ko smo odprti za Boga, ko vsak dan iščemo njegovo voljo in se trudimo biti pravo orodje v božjih rokah. Čeprav smo vsi zazrti v isti cilj, vsakdo vidi neko svojo pot, kako bo ta cilj dosegel. Zato so različne karizme in sposobnosti bogastvo, ne pa razlog za medsebojno ločevanje in obsojanje.

Župnik Branko Balažic, SDB