6. velikonočna nedelja (leto A) – Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil

16. maja, 2020

Moderna družba je postavila v središče človeka. Pomemben je posameznik, njegova trenutna čutenja in potrebe, ki jih je treba najhitreje zadovoljiti. Ne znamo čakati, do vsega imamo pravico, srečni hočemo biti tam, kjer smo in to takoj. Ljubezen do samega sebe mnogi zamenjujejo z zagledanostjo vase, kar pa je daleč od resnične ljubezni. Ko sem prvič slišal stavek: »Ljubezen ni čustvo!«, sem se zdrznil, ker sem imel občutek, da izgubljam trdna tla pod seboj. Ali je za otroka in za najstnika ljubezen kaj drugega? Otrok je zadovoljen, ko mu starši uresničijo sleherno njegovo prošnjo, najstnik ali najstnica sta slepo zagledana drug v drugega in ne opazita nobenih pomanjkljivosti. Čustva so tako močna, da nismo sposobni resnega treznega razmisleka. Z leti sem potem počasi spoznal, da ljubezen ni čustvo, ampak način življenja, kjer se veselje prepleta z žalostjo, trenutki sreče s potrtostjo, sposobnosti z omejenostjo.

»Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede!« je Jezus rekel svojim učencem. Ljubezen in domišljija ne gresta skupaj, kajti za ljubezen moraš imeti nekaj konkretnega, pa čeprav osebo ali stvar, ki ti je prirasla k srcu še ne poznaš dovolj dobro. Evangelij, na katerega se Jezus sklicuje, ni samo lep nauk, ampak način življenje. Kar je Jezus učil, je tudi živel. Pri njem so bile besede in dejanja na isti valovni dolžini oziroma so se med seboj prepletala. Zato je tako kritiziral farizeje in pismouke, ki so bili glede nauka sicer brezgrajni, vendar so bila njihova dejanja v popolnem nasprotju s tem, kar so govorili.

Zaljubljenost še ni ljubezen, kajti takrat v drugem iščemo to, kar sami nimamo in zato je drugi idealizirana podoba mene. Ko pa nastopi ljubezen, se zadeve obrnejo na glavo: takrat nisem več v ospredju jaz in v središču ni niti idealna podoba partnerja. Ljubezen se sooča s stvarnostjo in ne z neko izmišljeno zadevo. Drugega sprejmem takšnega kot je, z vsemi njegovimi prednostmi in pomanjkljivostmi. Zato sta ljubezen in trpljenje pogostokrat sopotnika. Kdor ljubi, trpi in prav trpljenje naredi ljubezen močno, nepremagljivo, večno.

Jezusa ne moremo ljubiti le takrat, ko smo vzhičeni zaradi vsesplošne uspešnosti, ko nam nič ne manjka in skačemo od zadovoljstva, ko njegove besede potrjujejo naše življenje. Prava ljubezen se pokaže predvsem takrat, ko smo na tleh, ko je Jezus do nas kritičen, ko s prstom kaže na naše grehe in nam govori: »Spreobrni se in veruj evangeliju!«

Župnik Branko Balažic, SDB