5. velikonočna nedelja (letoA) – Kdor je videl mene, je videl Očeta

9. maja, 2020

Jezus se je po svojem vstajenju večkrat prikazal svojim učencem. Dobro je vedel, da še niso pripravljeni za poslanstvo, ki se bo začelo z njegovim odhodom v nebo. Ob neki priložnosti jim je rekel: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni. Če ste spoznali mene, boste spoznali tudi mojega Očeta. Od zdaj ga poznate in videli ste ga.« Tako jim še nikoli ni govoril in zato so bili v zadregi. Filip mu je rekel: »Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.« Jezus mu je dejal: »Filip, toliko časa sem med vami in me nisi spoznal? Kdor je videl mene, je videl Očeta.« Kako trde so te Jezusove besede. Njegovi učenci so bili z njim tri leta, poslušali so ga, videli so številne čudeže in ozdravljenja, a še vedno niso dojeli, da sta Jezus in Oče eno, zato ju ni mogoče ločevati. Si lahko predstavljamo Jezusovo razočaranje!

Z Jezusovim odhodom v nebo je bilo vse razodeto. Nič novega se ne bo zgodilo, a Jezus ve, da marsikaj ne razumemo in zato potrebujemo svetovalca, Svetega Duha, ki nam ga je obljubil. S tem nam dodatno pojasnjuje, kako prava ljubezen ustvarja skupnost, kjer ni pomembno, kdo je kdo, ampak, kako smo zaradi ljubezni vsi eno in zato med nami ni pravih razlik. V skupnosti namreč ni ločevanja, ker je ogromno stvari, ki so skupne vsem, so vsem na razpolago in je zato nesmiselno govoriti: »To je moje … to sem jaz naredil … to je moja zasluga …«

»Kdor je videl mene, je videl Očeta!« je Jezus odgovoril Filipu, ki je od njega zahteval, naj jim pokaže Očeta. Jezus je prišel za nekaj časa na zemljo kot človek, da bi nam razkril Očeta. Svoje poučevanje je povezal s svojim delom: to, kar je učil, je tudi živel. Njegovo življenje je bila ljubezen, ki se razdaja in ne postavlja pogojev. Jezus je imel rad otroke in odlično se je počutil med tistimi, ki jih je družba odpisala, med revnimi, zapuščenimi, ubogimi in neozdravljivo bolnimi. Do vseh, ki so se obnašali vzvišeno in so se imeli za privilegirane, pa je bil oster in neprizanesljiv, kajti napuh nima domovinske pravice v Božjem kraljestvu. Vanj vstopajo vsi, ki so mali in zavrženi. Takšen je Božji načrt, ki se ga Jezus drži in od njega ne odstopa. Če bi ravnal drugače, ne bi bil eno z Očetom in njegovo kraljestvo ne bi bilo kraljestvo miru in ljubezni. Mi smo s krstom postali dediči tega kraljestva. Bog nas ima rad. Delimo to ljubezen drug z drugim in bomo tudi mi eno z Očetom.

Župnik Branko Balažic, SDB