4. velikonočna nedelja (leto A) – Jaz sem vrata. Kdor vstopi skozme, se bo rešil.

2. maja, 2020

Prilika o ovčjem hlevu je za mnoge, še prav posebej za otroke, nerazumljiva. Živimo na področju, kjer je proizvodnja mleka ena od glavnih usmeritev kmetijstva in zato imamo krave molznice v velikih hlevih, kjer je marsikje glavni delavec robot. To, kar je na jugu Balkana in na Bližnjem vzhodu nekaj vsakdanjega je za nas eksotika. Tam je poklic pastirja cenjen, kajti z ovcami in kozami se premikaš iz kraja v kraj, da bi jim priskrbel dobro pašo. Ovce poznajo pastirja in mu sledijo, za tujcem pa ne gredo. To je jedro Jezusove prilike, kar pa je treba vzeti v prenesenem pomenu. Vsakdanja izkušnja nam mora spregovoriti o nas, o našem življenju, naših pričakovanjih in verovanjih.

Jezus nam pravi: »Jaz sem vrata za ovce. Vsi, ki o prišli pred menoj, so tatovi in roparji, toda ovce jih niso poslušale. Jaz sem vrata. Kdor vstopi skozme, se bo rešil; hodil bo noter in hodil bo ven in bo našel pašo.« V teh nekaj stavkih je povzet Jezusov program: svet je podoben velikemu ograjenemu prostoru, ki pa ima številne luknje skozi katere se lahko prikradejo različni tatovi in plenilci. Vhod je samo eden. Ta je varen in čreda ga pozna. Skozi ta vhod ne prihajajo tatovi in roparji, ampak samo pastir. Njega ovce poznajo, mu zaupajo, ga poslušajo in mu sledijo, kamor koli jih vodi.

Ta Jezusova prilika je velik izziv, da se vprašamo: ali poznamo vrata, skozi katera pridemo v varno zavetje pred številnimi sovražniki. Kdor ve, kje so prava vrata, pozna tudi pastirja, ki črede ne vodi po bližnjicah, ampak po varni poti in samo skozi glavni vhod. Razodeta Božja beseda je tak varen prostor, ki je ograjen z Božjo zakonodajo. Tatovi in sovražniki vedno iščejo luknje, kako bi kot preoblečeni volkovi vstopili v ta varen prostor, s svojo navzočnostjo ustvarili zmedo ter zvabili za sabo čim več ovac, ki jih ponudbe o večji svobodi in uživanju hitro premamijo, da pozabijo kdo je pravi pastir.

Kako si bomo zagotovili pravo varnost in srečo na dolgi rok? Kot prvo: ne smemo poslušati učiteljev, ki nam zagotavljajo zadovoljstvo na kratki rok. Vsaka bližnjica je namreč zelo nevarna, ker zagotavlja hitro, a zelo kratkotrajno srečo. Kot drugo, pastirja moramo jemati resno, poslušati moramo, kaj nam govori in ga ubogati. Sicer pa v vsakdanjem življenju ni nič drugače: če si hočeš pridobiti dobre izkušnje, moraš poslušati odrasle, »modrece«, ki so se učili na napakah in so zato njihovi nasveti zelo dobrodošli. In še zadnji nasvet Dobrega pastirja: »Človek ni živi samo od kruha!« Zato ne smemo zanemariti svojega duhovnega življenja.

Župnik Branko Balažic, SDB