3. velikonočna nedelja (leto A) – Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpel in šel v svojo slavo?

25. aprila, 2020

Učenca na poti v Emavs se pogovarjata o dogodkih zadnjega tedna. Njuno srce je žalostno, kajti Jezusa sta poznala, skupaj z mnogimi sta upala, da je on tisti, ki bo rešil Izrael, a z njegovo smrtjo na križu se je tudi njima vse obrnilo na glavo. Da bi bila zmeda še večja so nekatere žene pripovedovale, da so videle angele, ki so povedali, da Jezus živi. Nekaj učencev je odhitelo h grobu, da bi se prepričali, ali žene govorijo resnico in so res našli grob prazen, njega pa niso videli. Velikonočno jutro je presenetilo vse: politične voditelje, judovsko duhovščino, apostole in ljudi, ki so Jezusa poznali.

Neznanec se pridruži učencema na poti v Emavs. Zanju je tujec, ki pravi, da mu dogodki zadnjega tedna niso znani. Jezus ju preizkuša, naredi se za nevednega, da bi iz njunih ust izvedel, kakšna so bila pričakovanja glede Odrešenika. Ko mu povesta, da sta izgubila sleherno upanje, ju izzove: »O nespametna in prepočasna v srcu, da bi verovala vse, kar so povedali preroki! Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpel in šel v svojo slavo?« Vse je bilo vnaprej napovedano, a srca mnogih so bila daleč od pravega Boga. In začel jima je razlagati Pisma.

Boga najprej odkrivamo v stvarstvu, kot osebni Bog pa se nam razkriva v razodeti besedi, v Svetem pismu. Vse se dogaja v skladu s časom in sposobnostmi človekovega dojemanja. Izvoljeni narod je počasi zorel za sprejemanje Boga in to je bil tudi glavni razlog, da so iz egiptovske sužnosti potovali v obljubljeno deželo štirideset let. Za vse je potreben čas, še prav posebno za spremembe v glavi. Zato je tudi Jezus učencema počasi odpiral oči za sklepni dogodek, ko je pred njima razlomil kruh in takrat sta ga spoznala.

Pri sveti maši govorimo o dveh mizah, o mizi Božje besede in mizi Božjega kruha. Na začetku se s priznanjem svoje grešnosti pripravimo na poslušanje Božje besede in njeno razlago. Naše srce mora vedno bolj goreti v pričakovanju tega, kar se bo zgodilo ob mizi Božjega kruha. Gre za dolg proces, v katerem ni nobenih bližnjic. Jezusovo vstajenje in poveličanje je dogodek, ki vsa naša logična razglabljanja postavlja na glavo. Ne znajdemo se, ker nimamo prave izkušnje. Tudi naše vstajenje in večno življenje ostaja skrivnost, od vekov skrita pri Bogu. Zato večkrat prosimo Boga: »Moja vera je slabotna, okrepi me!«

Župnik Branko Balažic, SDB