Opis

“Naše življenje namreč ves čas ogroža gniloba. To ni pesimistična, ampak realistična trditev. Gniloba ne napada tega, kar je mrtvo in suho, temveč to, kar je živo in sočno. Zboli ali krvavi lahko  samo živo telo. Rana boli, ker prizadene živo telo. Kar je sol za telo, je svetost za dušo. Tako kot sol varuje telo pred okužbami in smrtjo, varuje svetost dušo pred pokvarjenostjo in samouničenjem. Svetost pa ni kaj cenenega in osladnega. Pridobljena nam je bila za ceno velike grenkobe.

Po skrivnostni Božji previdnosti sem imel priložnost spoznati veliko kristjanov, krščanskih skupnosti in oblik krščanskega življenja. Imel sem milost potopiti se v samostansko tišino, pa tudi vzneseno prepevati na velikih zborovanjih. Obiskal sem veliko župnij in govoril z ljudmi, ki so jim življenje spremenili nepredvideni dogodki. Ob tem sem se večkrat spraševal, kaj je tisti najmanjši »skupni imenovalec«, ki vse te ljudi povezuje, ne glede na njihovo vero, družbeni status in druge razlike. Kaj nas napravlja za Božje otroke, ki so vsejani v rodovitno Božjo njivo? Kaj nam daje notranjo gotovost, da smo ljubljeni in da je bistvo življenja, ki je vredno tega imena, Božja ljubezen? Spoznal sem, da so to vera, upanje in ljubezen – tri semena, ki so bila v nas vsejana pri krstu in smo jih poklicani negovati ter izkazovati v svojem življenju.”

LUIGI MARIA EPICOCO (1980) je duhovnik škofije Aquila (Italija).
Na papeški lateranski univerzi v Rimu in na Inštitutu za verske študije »Fides et ratio« v Aquili poučuje filozofijo. Posveča se predavanjem ter formaciji laikov in redovnikov s konferencami, duhovnimi obnovami in duhovnimi vajami. Znan je tudi po znanstvenih člankih in spisih s filozofskimi, teološkimi in duhovnimi temami. Luigi Maria Epicoco Novo Knjige Teologija in duhovnost Za vero, ki žge