PORTRET FANTA, KI JE BIL PODOBEN MNOGIM DRUGIM, VENDAR GA JE PREŽEMALA VELIKA RADOVEDNOST.

Marco Gallo se je rodil 7. marca 1994 v Chiavariju (Genova) staršema Antoniju in Paoli Cevasco. Zgodnja leta je preživel v Casarzi Ligure s sestrama Francesco, tri leta starejšo, in Veronico, tri leta mlajšo. Septembra 1999 se je družina preselila v Arese (Milano), naslednje leto pa v Lecco, kjer je obiskoval osnovno šolo »Pietro Scola«. Marco je bil že od malih nog zelo razigran in igriv: pravi orkan vitalnosti! Septembra 2007 je začel obiskovati gimnazijo »Don Gnocchi«, za katere pravi sam, da je »ena od stvari, za katere sem jim najbolj hvaležen«.

Za njegova najstniška leta je značilno stalno vprašanje: kako biti srečen? Marco se začne soočati z nezmožnostjo, da bi sam uresničil željo po sreči. Tako zelo, da prvi dve leti srednje šole preživi v lovu za prijateljstvom kot osrednjo točko svojega življenja: »Sreča = prijatelji = odhod v soboto zvečer«. Vendar kmalu spozna, da zgolj potreba po druženju ne zadostuje za ustrezen odgovor na njegovo vprašanje: prijatelji niso dovolj, da bi njegovemu življenju dali smisel.

Marco je neustavljivo vitalen; nekega dne se izkaže za podjetnika, ko prek interneta kupuje in prodaja ameriške mobilne telefone. Vsekakor je presenetljiva njegova želja, da bi ves čas molil, saj je zanj molitev brezpogojna izročitev Bogu, ki želi, da bi bil srečen. Njegovi prijatelji vidijo, da je Marco orkan, ki se brezglavo vrže v vse odnose, prepričan, da lahko Jezusa sreča v vsaki situaciji in v vsakem človeku. Nekaterim prijateljem je dejal: »Kajti tisto, kar vsak od nas resnično potrebuje, niso lepe besede in želje, temveč telesni objem«. Dne 5. novembra 2011 ga je na poti v šolo povozil avtomobil in je umrl. Večer prej je na steno svoje sobe ob križu napisal: »Zakaj iščete med mrtvimi tistega, ki je živ?«.

V knjigi so zbrana razmišljanja in misli tega 17-letnega fanta, ki jih je njegova družina našla v dnevnikih, raztresenih šolskih zvezkih in zmečkanih zapiskih. Marco je vedno in povsod pisal s strastjo. Iz teh zapisov, intenzivnih in ganljivih strani, je razvidna njegova velika želja, da bi dojel smisel življenja, da bi spoznal Kristusa in ga ljubil. Gre za meditacije, ki postavljajo resna in radikalna vprašanja o smislu bivanja in so prepletene s spomini na njegovo otroštvo.

Marco je 19. marca 2011 zapisal: »Če izključimo lažno srednjo pot raztresenosti, Kristu­sa bodisi zavrnemo ali pa ga vzamemo za svojo trdno opo­ro. «Moj ideal je Kristus: njegova verodostojnost se mi še naprej razode­va.«

»Markova nenadna smrt«, kot piše msgr. Sanguineti v predgovoru, »ni konec nje­govega življenja, temveč le dopolnitev zemeljskega poto­vanja oziroma njegov dies natalis [rojstni dan za nebesa]«.

V knjigi so zbrane Marcove misli, zgodbe njegovih dni (na primer 14. junija 2010: Fantje, poslušajte tole … Od Ligurije do Monze na mopedu Phantom F12), ključni trenutki njegovega iskanja - na primer udeležba ob beatifikaciji papeža Janeza Pavla II - njegova vera. Na straneh tega »življenjepisa«, polnega Marcovih spominov in premišljevanj, pričevanj njegovih družinskih članov (staršev Antonia in Paole ter sester Francesce in Veronice, s katerima je bil zelo povezan), prijateljev in znancev, se v krhki in občasno protislovni človeškosti razkriva podoba mladeniča s silovito »življenjsko vročico« v sebi. V soboto, 5. novembra, na dan svoje smrti, v dnevnik zapiše: »Ne vem, ali se bom vrnil na kosilo.«

Od njegove smrti vsako leto na stotine mladih roma v Marijino svetišče na vrhu Montallegra, da bi molili in se spomnili Marca. Kakšna milost!

Ob smrti Marca Simoncellija

»Si lahko misliš? To, kar se je zgodilo njemu, bi se lahko tudi meni in tebi. Vidiš, kako kratko je življenje in kako ga lahko zapravimo?«