5. postna nedelja (leto A) – Gospod, ko bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl

28. marca, 2020

»Kaj bi bilo, če bi bilo!« se večkrat sprašujemo. Če bi odklonil povabilo, se mi to ne bi zgodilo! Če bi bila medicinska sestra bolj pozorna pri previjanju noge, bi opazila sumljivo oteklino, obvestila bi zdravnika in moj brat ne bi umrl. Vedno sumimo, da je nekdo naredil napako, kar je privedlo do usodnih posledic. In vendar se ne zgodi vse na relaciji vzrok – posledica. Ob novici, da je Lazar bolan, je Jezus odgovoril: »Ta bolezen ni za smrt, ampak v Božje veličastvo, da bo po njej poveličan Božji Sin.«

Evangelist Janez je dogodku o Jezusovi obuditvi Lazarja od mrtvih posvetil celo 11. poglavje. Zdelo se mu je pomembno podrobno zapisati dogodek, ki nakazuje cel proces od nepopolnega zemeljskega življenja, preko odhoda s tega sveta, do polnosti večnega življenja.

Ko je Jezus prišel v Betanijo, je bil Lazar že štiri dni v grobu. Veliko Judov je prišlo k Marti in Mariji, da bi ju tolažili. Marta mu je rekla: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl!« Jezus ji je rekel: »Tvoj brat bo vstal.« Marta mu je dejala: »Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan.« Večina od nas deli Martino stališče: Nekoč bo vse drugače! Življenje je prelepo in teh nekaj let na zemlji je premalo, da bi ga okusili v vsej njegovi širini. Toda, kdaj bo prišla polnost našega bivanja in kakšna bo? Jezus je Marti odgovoril: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl!« Polnost življenja ni vezana na čas, ki mora preteči, ampak na osebo, ki se je oklenemo, ji zaupamo in verujemo, da je naše odrešenje navzoče že tukaj in sedaj. Gre za dolg proces osvobajanja od lastne omejenosti in prepuščanje nečemu, kar ne poznamo, ker o večnem življenju nimamo nobenih izkušenj. Jezus nas pozna, vidi našo omejenost, zato se nam približa kot tisti, ki mu nobena človeška stiska ni tuja. Ko je Jezus videl žalost in jok tistih, ki so Lazarja poznali, ga je do srca ganilo in je vzdrhtel. Tudi njega je ob dani situaciji bolečina zlomila, a je hitro sledil naslednji korak: »Kam ste ga položili? Odstranite kamen!« Nato je vzdignil oči proti nebu in rekel: »Oče, zahvaljujem se ti, da si me uslišal! Lazar, pridi ven!« In umrli je prišel ven. Ko izgubimo ljubljeno osebo smo žalostni. To je normalno. Tudi Jezus je bil ob prijateljevi smrti žalosten. Takšna je prva faza žalovanja, ki mora biti presežena z upanjem in vero v tistega, ki je Življenje. Jezus se zahvali Očetu in zapove: »Razvežite ga in pustite, naj gre!« Kdor veruje, odpadejo od njega povoji, ki so ga vezali na zemljo in vstopi v večnost kot svoboden, popoln človek.

Župnik Branko Balažic, SDB