4. postna nedelja (leto A) – »Veruješ v Sina človekovega?« »Kdo je to, da bi veroval vanj?«

21. marca, 2020

Zgodba o sleporojenem, ki mu je Jezus vrnil vid, je naša zgodba. Telesna slepota je samo en del resničnosti, kajti duhovna slepota je veliko hujša. Težko je živeti, ko ne veš, kdo si, zakaj si tu, kaj bo iz tebe! Učenci so spraševali Jezusa: »Učitelj, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?« Mi hočemo takoj vedeti za vzrok, da je nekdo drugačen in ni v skladu z našimi pričakovanji. Jezus jim je odgovoril: »Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak na njem naj se razodenejo Božja dela.« Vsakdo je na svetu z določenim razlogom, zato je moje življenje smiselno že s tem, da sem. Seveda pa je življenje veliko več kot golo dejstvo, zato se trudim, da bi izpolnil načrt, ki ga ima Bog z menoj. Jezus je slepemu pomazal z blatom oči in mu rekel: »Pojdi in se umij v vodnjaku Siloa!« Ta izraz v prevodu pomeni Poslani. Jezus ga je poslal k viru življenja, da njegovo bivanje dobi novo vrednost. Ko se je vrnil, je videl. Sedaj bi se vsi, ki so ga poznali, morali veseliti, a Judje niso hoteli verjeti, da je bil slep in da je spregledal. To ni bilo v skladu z njihovimi pričakovanji, ker so ga imeli za odpisanega, za nevrednega pravega življenja. Celo njegovi starši se niso postavili na njegovo stran, ampak so odgovornost za sinovo novo identiteto preložili na njegova ramena: »Njega vprašajte. Dovolj je star. Sam naj govori o sebi!« Kako hitro najdemo izgovore, da se skrijemo, odmaknemo od resnice in se izgubimo v množici, v brezoblični masi, kjer ti ni treba imeti osebnega mnenja. In farizeji so začeli z zasliševanjem ozdravljenega in to ne samo enkrat: »Kaj ti je storil? Kako ti je odprl oči?« Ta jim je odgovoril: »Povedal sem vam že, pa me niste poslušali. Čemu hočete znova slišati? Bi mar tudi vi radi postali njegovi učenci?« Ozmerjali so ga in mu rekli: »Ti si njegov učenec, mi pa smo Mojzesovi učenci. Mi vemo, da je Mojzesu govoril Bog; o tem pa ne vemo, od kod je.« Mož jim je odvrnil: »To je res čudno, da ne veste, od kod je, meni pa je odprl oči. Vemo, da Bog grešnikov ne usliši. Če ta ne bi bil od Boga, ne bi mogel ničesar storiti!« Odgovorili so mu: »Ves si rojen v grehih, pa nas boš učil?« In vrgli so ga ven.

Zmoto je težko priznati. Resnica vedno boli. Če ne bi bilo tako, bi bila prevara. Kot da nas vsakdanje življenje ne uči, da za vse, kar je nekaj vredno, moraš trpeti in pogostokrat tudi umreti. Tako nas uči Jezus, ki je šel na križ, da bi nas odkupil in nam zagotovil večno življenje. Vse zemeljske dobrine so začasne, samo večno življenje ima pravo vrednost. Zato imamo kot zaključek zgodbe Jezusove besede: »Za sodbo sem prišel na ta svet, da bi videli tisti, ki ne vidijo, in oslepeli tisti, ki vidijo.«

Župnik Branko Balažic, SDB