2. postna nedelja (leto A) – Nikomur ne povejte, kar ste videli, dokler Sin človekov ne bo vstal od mrtvih

7. marca, 2020

Vse, kar je Jezus učil, delal in živel, ni imelo namen v samem sebi, ampak je bilo v odrešenjskem načrtu z zelo jasnim sporočilom: Bog se je sklonil k človeku, da bi ga odrešil in ponovno vzpostavil pretrgano zavezo. Post ima zelo jasno sporočilo: življenje je prepleteno z lepimi in tudi težkimi trenutki, ko se nam zdi, da je vse naperjeno proti nam, toda to je samo videz. Jezusov čas se ne bo končal na veliki petek s smrtjo na križu, ampak na veliko noč, z njegovim vstajenjem in poveličanjem. Da bi apostoli bili na to pripravljeni, je Jezus izbral Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih peljal na visoko goro, na samo. Vpričo njih se je spremenil. Prikazala sta se Mojzes in Elija, ki sta govorila z njim. To je bil tako veličasten dogodek, da so ga apostoli hoteli zadržati čim dlje. Peter je rekel Jezusu: »Dobro je, da smo tukaj, Gospod! Če hočeš, postavim tu tri šotore; tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Poveličanje je zaključna faza dolgega procesa, vmes pa se je moralo tudi v Jezusovem življenju, ko je živel kot človek, zgoditi še marsikaj. Potreben je bil sestop v dolino, njegov slovesni vhod v Jeruzalem, zadnja večerja, izdaja, sodni proces, pokop in potem vstajenje. Zato je Jezus z razlogom ob vračanju v dolino, učencem zapovedal: »Nikomur ne povejte, kar ste videli, dokler  Sin človekov ne bo vstal od mrtvih!«

Zakaj takšna prepoved? Mar ni bilo njegovo spremenjenje tako veličasten dogodek, da je o tem treba govoriti in ljudi prepričati, da bodo verjeli? To je res, vendar se mora vse zgoditi ob svojem času. Trpljenja in zemeljske smrti ni mogoče preskočiti. To zakonitost je moral sprejeti tudi Jezus, če je hotel kot človek biti solidaren z nami. Naše odrešenje je namreč dolg proces, ki ga ni mogoče skrajšati. Trenutki vznesenosti in optimizma so le del dolge zgodbe, ko se vsakdo pili, gladi in utrjuje, da se lahko na koncu zasveti kot popoln izdelek. Odrekanja, trpljenje, bolečina, nerazumevanje in smrt so del vsakdanjega življenja in nujni koraki na poti do popolnega življenja. Adam in Eva sta s svojo odločitvijo, da bi bila kot Bog, izgubila raj in zato je sedaj pot do tega prvotnega stanja tako naporna. Da na tej poti ne bi obupali in nam trpljenje in smrt ne bi vzela poguma, je Jezus skušal svoje učence pripraviti na težke trenutke svojega sodnega procesa in velikega petka. Njegovo spremenjenje je bilo za učence kot neke vrste gledanje v sanjah: smrt nima zadnje besede, ker nas na koncu čaka Bog, ki nas sprejme kot posinovljene in ljubljene otroke. Naša dediščina ni temen grob, ko se spremenimo v prah, ampak so to nebesa in večno življenje.

 Župnik Branko Balažic, SDB