15. nedelja med letom

Sejalec je šel sejat

Nemški filozof Martin Heidegger je bil prepričan, da človek vedno govori. »Govorimo, ko smo pokonci in ko spimo. Govorimo tudi takrat, ko samo poslušamo in beremo in celo tedaj ko ne poslušamo in ne beremo, ampak se ukvarjamo s kakšnim delom ali se prepuščamo brezdelju.« Zato smemo trditi, da naš način komuniciranja veliko pove o naši ljubezni. V ozadju je namreč globoka povezava med stavki, ki jih izrečemo in tistimi, ki jih ne želimo povedati na glas in vendar tudi zamolčane stvari ustvarjajo medosebne odnose. Govorimo namreč s svojimi obdobji molka, s svojimi pogledi, s svojimi odločitvami, s svojo indiferenco. Zato je naše življenje podobno zgodbi ali paraboli, kot pravi Sveto pismo. Beseda parabola prihaja iz grške besede para-ballein, vreči naprej. Naše življenje je do neke mere vedno vrženo pred ljudi, vedno smo izpostavljeni, pred drugimi kažemo to, kar smo. In zato sleherno življenje pušča za seboj določeno sled, za nami vedno nekaj ostane, kar drugi občutijo in si zapomnijo. Naši bližnji dobro vedo, kako je z našo ljubeznijo. Kristalno jasno jim je, komu lahko zaupajo, da bodo sprejeti in kdo jih bo razočaral.

To dinamiko nam je poskušal pokazati današnji evangelij z zgodbo o sejalcu. Tudi Bog je stalni spremljevalec na naši poti in nas srečuje v različnih situacijah. Tako kot se menjavajo letni časi, se spreminja tudi naše življenje. So obdobja, ko smo zelo površni, obdobja, ko smo preveč obremenjeni in morda celo trpimo, toda včasih nastopi tudi čas, ko smo na razpolago drugim z vsem srcem.

Kako si lahko razlagamo parabolo o sejalcu? Največkrat duhovniki govorimo o Bogu, ki velikodušno meče seme, ki pada na različno podlago. Ta podlaga smo mi, konkretni ljudje. Eni so podobni neprehojeni poti, zato seme, ki je na tleh, ptice hitro pozobajo; drugi so podobni kamniti poti, kjer ni veliko prsti, zato slabotne bilke nimajo globokih korenin in jih sonce hitro ožge; ni malo takih, ki so bolj podobni trnju, ki se razraste in se seme v njem zaduši. So pa tudi taki, ki so dobra zemlja, ki obrodi stoterno, šestdeseterno ali trideseterno, v skladu z našim trudom.

Tako navadno duhovniki razlagamo današnjo parabolo ali priliko. In vendar je to le en del razlage. Zgodba o sejalcu nam pove veliko več o tem, kako ima Bog rad različna tla, kamor pade njegovo seme. Sejalec se ne sprašuje, če je teren, po katerem hodi, sposoben sprejeti seme, ampak razkošno meče svojo besedo, naj pade kamor hoče. Sejalec ne preračunava, zato ne vrže semena le tja, kjer pričakuje najboljši donos. Sejalec tvega in vrže seme, kamor pade.

Duhovniki navadno sprašujemo vest naših poslušalcev s stavkom: »In ti, kakšen teren si? Kako bo seme, ki je Božja beseda, v tvojem življenju obrodilo?« Ko razmišljam o sejalcu, ki ne računa, ampak razkošno razsipava s svojim semenom, se mi zdi, da je vprašanje: »Kakšen je tvoj teren, kamor pade seme?«, odveč. Evangeljska prilika namreč noče nagrajevati. Bog dobro ve, da je v našem življenju veliko sprememb in zato nas enkrat sreča kot zelo dobre, sprejemljive, drugič pa zaprte, jezne, nevljudne. To je glavni razlog, zakaj je Bog kot sejalec zelo razsipen. On ne računa, ampak tvega in upa, da bo tudi iz najslabšega terena kaj zraslo. Bog z menoj vedno tvega in zato je vesel tudi takrat, ko sem sposoben narediti samo en korak naproti njemu.

Razsipni sejalec nam govori o Božji ljubezni. Kdor zares ljubi, je razsipen, ne računa, ne misli, da je drugi popoln in ga ima rad takšnega kot ga vidi v danem trenutku. Kdor ljubi, vedno tvega in ne računa, da mu bo ljubezen vedno vrnjeno. Kdor ljubi drugače, ni podoben Bogu.

Mi smo se sicer navadili na recipročnost, na daj-dam sistem. Ti meni, jaz tebi. Ljubim te, ker pričakujem, da mi boš vrnil vsaj enako, če ne celo bolje. To ni Jezusov način razmišljanja. Tako so razmišljali v grški kulturi. Zato si je Sokrat izbral za svojega sogovornika Platona, človeka, ki je bil moder in od katerega je pričakoval, da bosta enakovredna sogovornika. Tukaj gre za ljubezen, ki je zgrajena na recipročnosti, kar ustvarja ravnotežje med sogovornikoma in nobeden ni v prednosti.

Jezusov evangelij nas vabi, da razmišljamo drugače, da razsipavamo z besedo in dobrimi deli, da ne računamo, da smo pripravljeni izgubljati. Ko razmišljamo drugače, smo lahko korektni, nihče nam ne more reči, da delamo narobe, vendar ne ljubimo, ampak računamo, iščemo dobiček, se imamo za boljše. Prave medosebne odnose ne ustvarimo takrat, ko iščemo ravnotežje, ampak, ko smo se pripravljeni razdati do konca.

Župnik Branko Balažic SDB