6. nedelja med letom

Leto C, 12. februarja, 2022

Blagoslovljen mož, ki zaupa v Gospoda

Prerok Jeremija je bil velik samotar, nerazumljen in preganjan je živel na robu družbe, še njegovi najbližji se niso zmenili dosti zanj. Nikdar ni bil deležen tolažbe in odgovornosti zakonskega življenja in očetovstva, zaprt je bil v ječo, trpinčen in na silo odpeljan v Egipt, kjer je sklenil svoje življenje, ne da bi se kdo spominjal njegovega groba. Zato se ne smemo čuditi, da je zapisal težke besede, ki naj bi mu jih narekoval Gospod: »Preklet mož, ki zaupa v človeka in se opira na meso, njegovo srce pa se odmika od Gospoda.«

Sodobnik, predvsem liberalec po srcu, se ob teh besedah zdrzne in jih ne more sprejeti, ker meni, da je človek v bistvu dober, potrebuje le dobre zakone in bo vse urejeno. Pripravljen je sicer priznati, da nihče ni brez napak, ampak vsaka napaka se da odpraviti ali vsaj ublažiti z dobro vzgojo in izobraževanjem. Jeremija pa nam zelo jasno pove, da Bog ni noben sekularni humanist, on pozna človekovo srce in zato njemu ni nobena stvar prikrita. Prerok nam zato razbija vsako iluzijo o zaupanju v človeka kot takega. S tem seveda ni mišljeno, da ne bi smeli v vsakdanjem življenju zaupati posameznim ljudem, tako bližnjim kot tujcem. Gotovo pa so pod velikim vprašajem besede nekdanjega politika Edvarda Kardelja, ki jih je zaupal škofu Vekoslavu Grmiču: »Tudi mi komunisti verujemo. Mi verujemo v človeka!« S tem ni povedal nič novega, saj je bil že grški filozof Protagora prepričan, da je človek merilo vseh stvari. Vendar ne Protagora in ne Kardelj nam ne povesta, kdo naj bi bil ta človek, kajti splošnega človeka ni, obstajajo samo konkretni ljudje. V konkretno osebo, ki jo vidiš, slišiš in jo lahko otipaš, ni treba verovati. Ko sta Adam in Eva začutila, da bosta enakovredna Bogu, ko ga ne bosta poslušala, je bil storjen prvi greh, ki se nenehno ponavlja. Vsak politični in gospodarski sistem, ki postavi človeka za najvišje merilo, je že v svojem temelju zgrešen in se bo slej ko prej zlomil.

Kaj se je dogajalo v Sloveniji v polpretekli zgodovini? Po bratomorni vojni so zmagovalci postavili kot vodilo svojega razvoja: »Podrimo krivični kapitalistični svet in zgradimo socialističnega, ki je pravičnejši!« Kapitalizem je bil odpravljen, a tudi socializem se je zrušil sam od sebe, ker ni deloval. Postavili so novo pravilo: »Podjetništvo in tržno gospodarstvo nas bosta rešila!« Tudi to ni dolgo delovalo in spet smo v krizi. Kaj narediti? Sledil je nov poziv k vstaji: »Vzemimo v roke granitne kocke in odpravimo vladajočo elito!« Granitne kocke so poletele, vladajoči so še na svojih mestih, pa čeprav sami dobro vedo, da bo prišel čas, ko bodo ljudje iskali novo odrešenje pri ljudeh in bodo vedno znova hodili na led. Zgodovina se pač ponavlja in od nje se nočemo nič naučiti.

Ko je srce daleč od Gospoda, gredo stvari narobe. Prerok Jeremija ima sicer slabo izkušnjo, vendar se drži Gospoda in lahko optimistično zapiše: »Blagoslovljen mož, ki zaupa v Gospoda in je Gospod njegovo zaupanje. Je kakor drevo, zasajeno ob vodi, ki steza svoje korenine k potoku, ne boji se, ko pride vročina, njegovo listje ostane zeleno; v sušnem letu ne trpi pomanjkanja in ne neha roditi sadu.«

Kdo je ta človek, ki je blagoslovljen? Gre za človeka, čigar merilo ni nek abstraktni “človek kot tak”, ali kak idol, ampak je njegovo merilo Kristus in njegova beseda. Nikjer ni rečeno, da takega človeka ne morejo doleteti težke preizkušnje, ali da mora biti tak človek zdrav in premožen, kot trdijo nekateri lažnivi preroki. Tudi njega lahko doleti “vročina”, kamor lahko štejemo bolezen, smrt ljubljene osebe, padec v revščino, preganjanje, smrt zaradi Kristusa in kar je še takega. Toda ker njegove korenine črpajo potrebno hrano, vodo in energijo iz bistrega potoka, je njegovo listje vselej zeleno. Mož, ki zaupa v Gospoda bo obstal tudi v najtežjih okoliščinah,  ker je zakoreninjen v Kristusu.

Branko Balažic SDB