Velika noč

Mi smo priče vsemu, kar se je zgodilo!

Apostol Peter je govoril zbrani množici: »Mi smo priče vsemu, kar je Jezus storil v judovski deželi in v Jeruzalemu. Razpeli so ga na križ in usmrtili. Bog pa ga je obudil tretji dan in mu dal, da se je očitno prikazoval, a ne vsemu ljudstvu, temveč pričam, ki jih je Bog vnaprej izbral, nam, ki smo z njim jedli in pili, potem ko je vstal od mrtvih!« Takšno je pričevanje apostolov o največjem dogodku vseh časov, o Jezusovem vstajenju in novi veri, ki se je kot mogočni ogenj, ki ga ni mogoče ustaviti, razširila po vsem svetu. Če ne bi bilo vstajenja, mi ne bi bili kristjani, ne bi praznovali velike noči, ne bi govorili o naših lepih slovenskih velikonočnih običajih. Jezusova smrt in njegovo vstajenje sta temeljna dogodka, ki predstavljata začetek, razvoj in cilj našega življenja. Prvim poslušalcem in mnogim sodobnim skeptikom se zdi to pripovedovanje kot pravljica za otroke, a apostoli zatrjujejo, da je vse, kar se je zgodilo čista resnica, za katero so bili pripravljeni dati tudi življenje.

Krščansko veselo oznanilo ne predpostavlja človekovega konca v grobu in smrti, ampak v vstajenju, zato je grob prazen. Ker je Jezus Kristus vstal, je človek kot duhovno, duševno in telesno bitje v vseh razsežnostih nedotakljiva vrednota. Moje življenje je najdragocenejša vrednota, zato smrt ne sme imeti zadnje besede. Prazen grob je bistvo naše vere; ne le Kristusov, ampak tudi tvoj in moj in grob naših dragih. Na velikih petek so bila srca vseh navzočih žalostna, potrta in zapisana smrti, ob praznem grobu pa vse zaživi: Magdalena vesela hiti k Petru in Janezu. Žalostna srca preplavi ljubezen in naenkrat je vse drugače. Vera in ljubezen nista slepi. Vstalega vidi, kdor ga sprejme z ljubeznijo in je sposoben gledati s srcem. Vera nam je dana kot pomoč, da to kar telesne oči ne morejo zaznati, nadgradimo z duhovnim zrenjem, ko dejstva in dogodki postanejo simboli za naša osebna srečevanja drug z drugim in z Bogom. Naša potrošniška miselnost naenkrat stopi na stranski tir, v ospredju pa je ljubezen, ki ne računa in ne išče koristi, temveč se razdaja, razveseljuje, tolaži in pomirja.

Vstajenjska aleluja zmagoslavno oznanja, da Bog ni ustvaril smrti. Bog je vendar polnost življenja, kjer smrt nima prostora. Samo nepopolni, razdvojeni človek, ki se je osredotočil nase in se hoče sam odrešiti, razmišlja o smrti kot usodnem koncu, kjer se neha tudi sleherno upanje in smo duhovno mrtvi. Samo Kristus nam omogoči telesno smrt živeti na nov način. Velika noč oznanja, da je z nami Nekdo, ki pozna smrt. On je življenje, ki nikoli ne mine. On nam govori: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi in jaz vas bom poživil. Aleluja.«

Župnik Branko Balažic SDB