POLETNI DELOVNI ČAS KNJIGVARNE (od 1.7.-19.8): PON-PET: od 8:00 do 17:00, SOB: 8:00 do 12:00

Sveta Trojica – 2024

Leto B, 24. maja, 2024

Ljubezen se začne tam, kjer se konča ravnovesje medsebojnih odnosov

Ko poslušamo pripovedovanja najstnikov in odraščajočih pridemo do zaključka, da niso zadovoljni. Pripovedujejo namreč o nenehnem iskanju telesne in duhovne potešitve, o uresničitvi svojih sanj, kar ni na vidiku, o iskanju neke stvarnosti, ki ne obstaja. Njihov glavni problem je nepopolnost. V svojih glavah imajo idejo o svetu, ki je navidezen in ga ne bodo nikoli dosegli. Zdi se kot da hodijo okrog z zaprtimi očmi in zato ne opazijo, da je vse, s čimer se srečujejo, nepopolno. In ta nepopolni svet je treba vzljubiti, ga sprejeti, si priznati, da smo vsi del te nepopolnosti. Ko si to priznamo, začnemo ljubiti, kajti ljubezen se začne tam, kjer je nepopolnost, ko si sposoben drugega sprejeti takšnega kot je, nepopolnega in ranljivega.

Kaj se je dogajalo na začetku krščanstva? Jezus razpošlje učence, da zapustijo Judejo z jeruzalemskim templjem in natančno določeno postavo, kjer si jasno vedel, kaj smeš in kaj ne smeš. Poslal jih je v Galilejo in v tiste predele, ki so bili poganski, torej nepopolni, bolj malo dojemljivi za nov nauk, ker pri njih ni bilo nobene judovske tradicije.

Kaj se dogaja danes s krščanstvom? Zgodovina se ponavlja: tudi danes so mnoge skupnosti, daleč od pravega Boga, kajti mlade generacije so brez pravih korenin. Živimo v svetu, kjer je vse relativno in se zato ne znajdemo. Tudi Cerkev, ki naj bi oznanjala veselo novico o Božji ljubezni, je polna dvomov in jo je evangelist Matej lepo opredelil z držo apostolov ob Jezusovem slovesu pred odhodom v nebo: »Ko so ga zagledali, so se mu do tal priklonili, nekateri pa so dvomili.« Vse se konča z neko zunanjo držo: toliko ljudi pride v cerkev, se priklanjajo, zmolijo kakšno molitev, a njihova srca so polna dvomov in nevere. Tudi številne sodobne duhovnosti se srečujejo z istimi težavami: izmišljamo si nove oblike pobožnosti, radi bi se čim bolj približali ljudem, zunanji videz je podoben velikemu šovu, odhajamo pa razočarani in notranje prazni.

To je realnost, ki je ne smemo ignorirati, ampak jo moramo sprejeti. Samo ta nepopolna Cerkev lahko oznanja Jezusovo veselo oznanilo o odrešenju. Samo ta Cerkev ima v sebi tisto ljubezen, ki ne želi biti osamljena. Ljubezen ni v tem, da se zapreš v svojo sobo in se prepustiš občudovanju samega sebe. S takšno ljubeznijo se je v antični Grčiji ukvarjal Aristotel, ki je bil blažen v svoji osamljenosti. Ljubezen tudi ni v dvoje, kot se to dogaja z najstniki, ki se v svoji zaljubljenosti zaprejo vase, kjer jaz ljubim tebe in ti ljubiš mene in kaj drugega, ki bi bilo večje od naju, ne obstaja. Takšna ljubezen je čisti narcisizem: samo jaz sem pomemben in nič drugega. Zato je ljubezen v dvoje sterilna, ne prinaša pravih sadov, se zelo hitro izčrpa in zaljubljenca se po enem mescu ali še prej razideta.

Prava ljubezen je podobna kadilu, ki se širi navzven in zaobjame ves prostor s svojo dišavo. Ljubezen objame vse okrog sebe, se ne zapira, ne išče izolacijo, se ne izčrpa med jaz in ti in nihče drug. Prava ljubezen je vedno trinitarična, je objem med Očetom, Sinom in človeštvom, kar se konkretno vidi v družini, ki jo sestavljajo trije: oče, mati in otrok. Kjer sta samo dva, ni družine. Skupnost se namreč ne more izživeti v dvoje, kajti jaz in ti morava skupaj ustvariti nekaj novega, da postanemo dar drug za drugega. Objem, prostor, občestvo – to so različna imena za Svetega Duha.

Nesmiselno je iskati perfektno ljubezen, kajti mi smo ustvarjena bitja, ki so nepopolna in ranljiva. Kdor išče popolno ljubezen, se bo izoliral, bo iz dneva v dan vedno večji individualist, nikoli ne bo zadovoljen s tem, kar bo dosegel. Rešitev tudi ni ljubezen v dvoje. V začetku se zaljubljenca sicer morata osredotočiti drug na drugega, se sprejeti in si ustvariti dom, potem pa se je treba odpreti za sosede in širšo skupnost, sicer pristaneta v izolaciji v dvoje. Na koncu nam ne preostane kaj drugega kot sprejetje nepopolnosti in sprejemanje drugega takšnega kot je. To je prava logika: šele ko si priznam, da sem nepopoln, lahko občutim, da me drugi ima rad, me posluša, me sprejema in me izpopolnjuje. To nam je Jezus pokazal, ko je šel do konca, do smrti na križu, do popolnega izničenja. Šele takrat, ko je bilo do neke mere vse izgubljeno, je lahko nastopila polnost ljubezni, Jezusovo vstajenje in večno življenje, kamor smo vsi povabljeni.

Župnik Branko Balažic SDB