Jezus me ljubi takšnega kot sem
Ena od značilnosti družbe v kateri živimo je, da je sodobnik nepotešen, nezadovoljen v vseh svojih pričakovanjih. Zdi se, da ne najdemo prave stvari, za katero se splača živeti. Mlada generacija nam daje občutek, da so siti vsega. Pred kratkim mi je eden od župnikov rekel, da je pri verouku, ko so se pogovarjali o Miklavžu, ki mu bodo otroci pisali pismo, naj jih obdari, po pouku k njemu prišlo nekaj deklic z vprašanjem: kaj naj Miklavža prosijo! Otroci sploh nimajo kakšnih želja, siti so vsega, a kljub temu nezadovoljni. Ta nepotešenost in nezadovoljstvo prihaja najbolj do izraza v bogatih družinah, kjer si lahko privoščijo vse, kar si srce poželi.
V prvem berilu nas je danes nagovoril prerok Izaija, rekoč: »O vsi, ki ste žejni, pridite, kupite in jejte! Pridite, kupite brez denarja, brez plačila vzemite vino in mleko! Zakaj trošite denar za to, kar ni kruh, in svoj zaslužek za to, kar ne nasiti?«
Morda bomo pravi odgovor na to svojo nepotešenost našli, če bomo dovolj pogumni, da se soočimo s svojo najglobljo potrebo po biti ljubljen. Radi bi bili sprejeti in ljubljeni brez kakšnih pogojev, brez kakšnih osebnih zaslug in vrednosti, temveč takšni kot smo, z vsemi svojimi napakami in slabostmi. Zgodba o Jezusovem krstu in prav tako zgodba o našem krstu nam razkrivata globoko resnico: samo Bog nas ljubi in sprejema takšne kot smo v resnici, z vsemi našimi grehi in napakami. Jezus nas želi srečati tam, kjer se čutimo izgubljeni, nevredni, ranljivi. On nam želi biti blizu takrat, ko smo razočarani nad samim seboj, ko smo osramočeni, ko ne upamo pogledati drugemu v obraz.
Praznik Jezusove krsta nam govori o naši smrti in ponovnem rojstvu, ki se zgodi, ker nas Bog ljubi in nas noče izgubiti. To se skriva tudi v načinu, kako so v večini starodavnih kultur, tudi v hebrejski, krščevali. Prvi kristjani so bili krščeni tako, da so se morali po stopnicah spustiti v krstni bazen. To spuščanje v globino je simbolično predstavljalo trenutke našega življenja, ko ne čutimo trdni tal pod nogami in padamo v globino. Kdo nas bo ljubil in se zanimal za nas, ko nas dobesedno ni, ko smo izničeni. Vesela novica je, da nas prav tam, kjer izgubimo svojo eksistenco, čaka Bog, ki nam daje novo možnost, da lahko začnemo znova. O tem nam govori današnji evangelij: Jezus nas hoče srečati tam, kjer se čutimo zapuščene in nevredne. On se odpravi k Janezu Krstniku in vstopi v vodo tam, kjer so vsi predhodniki odvrgli svoje grehe. On noče biti nekje daleč, on se ne boji umazati, pripravljen je prevzeti nase naše grehe in postati grešnik. Tam, kjer smo izgubili vse, na dnu krstnega bazena nas čaka Božja ljubezen in njegovo neskončno usmiljenje. Tam najdemo to, po čemer hrepenimo, da smo ljubljeni brez naših zaslug. Bog nas sprejme takšne kot smo in nas nič ne ošteva. Njegova ljubezen nas objame. Ko je bil Jezus krščen se je namreč odprlo nebo, ki je bilo veliko časa zaprto, kot da bi Bog nehal nagovarjati človeštvo. V Jezusu, z njegovim krstom se nebo več ne zapre: Bog se ponovno spusti v dialog s človeštvom in več ne utihne. Božji Duh se je pri Jezusovem krstu spustil nadenj v obliki goloba. Goloba je Noe spustil z ladje, da bi preveril, če so vode strašne povodnji usahnile. Vrnil se je z zelenim listom, kar je bilo znamenje, da je iz zemlje pognalo novo življenje. Ob Jezusovem krstu se je slišal tudi glas z neba, ki je naznanil, koga je treba poslušati: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje!« Jezus je naša rešitev. Njega je treba poslušati. Nepotešeni smo, ker nimamo časa za poslušanje samega sebe in zato ne zaznamo, kaj nam v resnici manjka, namreč zaupanje v Boga, pri katerem je naša rešitev.
Na današnji dan nas Jezus vabil na srečanje h krstnemu kamnu. V njegove roke lahko položimo vse svoje dele, ki so ranjeni, jih nočemo gledati in se jih sramujemo. On nas ljubi tam, kjer krvavimo, kjer nujno potrebujemo spreobrnjenje, vrnitev v pravo, človeka vredno življenje.
Župnik Branko Balažic SDB Čas med letom Leto B Nedeljska meditacija