Svojo postavo bom zapisal v njih srce
Vsakdo si naredi določeno postavo oziroma načrt, kako bo njegovo življenje potekalo in kaj bo na prvem mestu. Večina postavi na vrh lestvice prioritete, ki hitro padejo v oči in zagotavljajo takojšnji uspeh: nepremičnine, denar, kariera, prestiž, ugled v družbi. Potem pa pride nenadni zasuk, povezan z neljubimi okoliščinami, ko se vse poruši. To smo doživeli ob korana virusu, ki je zamajal vse, kar smo imeli za edino veljavno in kar nas je naivno prepričevalo, da smo gospodarji. Naenkrat ni nič več tako kot je bilo in marsikdo je podvomil v smiselnost različnih vladnih ustanov in medicinske stroke: »Omejujejo nam svobodo! Kršene so osnovne človekove pravice! Organizirajmo proteste!« Tako se odziva človek, ki vidi le svoje osebne interese in mu je za bližnjega prav malo mar. O tem nas prepričuje tudi Sinajska postava, zapisana na dve kamniti tabli, ki jo vsi poznamo kot Deset zapovedi. Te zapovedi je že v Mojzesovem času vsakdo po svoje razlagal in danes jih še huje kršimo. Bog je to opazil in je sklenil, da tako več ne gre naprej. Prerok Jeremija je stopil pred ljudstvo in jim rekel: »To je zaveza, ki jo bom sklenil z Izraelovo hišo: Svojo postavo bom dal v njihovo notranjost in v njih srce jo bom zapisal!«
Ta nova zaveza je povezana z duhovnim rojstvom, kar se zgodi pri krstu. Zmeda, ki jo v času korone marsikdo čuti je povezana z neredom oziroma nepravilnim vrstnim redom zadev, ki smo si jih zastavili kot življenjski načrt. Vse se nam podira, ker je na vrhu naša moč, kaj vse bomo naredili. Korona nas je glede aktivnosti zelo omejila: nekateri so izgubili službe, nekaj odstotkov delavcev je na čakanju, mnogi delajo na daljavo, od doma. Korona je zato čas za razmislek: je moje središče res Stvarnik, ki me je priklical v življenje, ali sem v središču jaz? Ko ni vidnih uspehov, s čimer bi se lahko pohvalil pred drugimi, se moram ozreti v svojo notranjost in ugotoviti, ali sem še vedno zadovoljen in srečen. Če sem na prvo mesto postavil Boga, me on vodi v mojo notranjost, da prepoznavam svojo vrednost in ko mi je to uspelo, lahko pristopim k ljudem, da jim prisluhnem, jih razumem v njihovih stiskah in jim po svojih močeh pomagam. Kriza, me uči pravilnega krmarjenja, ko z veliko mero potrpežljivosti, zaupanja, upanja, vere in ljubezni gledam različne ponudbe, jih primerjam med seboj in se odločim za tisto, kar bo koristilo tako meni kot bližnjemu. Na preizkušnji namreč nisem le jaz, temveč vse, kar me obdaja: moja družina, partnerski odnosi, delo, moja vera, tudi sama Cerkev. Zato pogumno odrinimo na globoko!
Župnik Branko Balažic SDB
Leto B Nedeljska meditacija Postni čas