Prišla je luč na svet, a ljudje bolj ljubijo temo!
Ko bolj natančno spremljamo svoje življenje ne moremo spregledati različnih prehodov, ki so naravni, v skladu z našim razvojem, veliko pa je tudi takih, ki so nam vsiljeni. Gre za prehode iz enega obdobja v drugega, iz ene službe v drugo, sprejemanje novih zadolžitev in nalog, ko postanemo odrasli, ko postanemo starši, ali kot je v mojem primeru, ko sem postal duhovnik. Tudi v teh primerih spremembe ne potekajo z lahkoto. Še težje je sprejeti spremembe, ki nam jih vsilijo drugi ali določeni dogodki. V mnogih primerih so te spremembe podobne izgonu, kot se je to zgodilo z izvoljenim narodom, ko je zapuščal Egipt. Prisiljeni so bili pustiti vse, kar so si v 400 letih tam ustvarili, pozabiti na načrte, ki so jih imeli, odpovedati se odnosom, ki so jih imeli z egipčanskimi sosedi. Odlomek iz Kroniške knjige, ki smo ga poslušali, je samo en primer o izgonu izvoljenega naroda, ki jih najdemo v Stari zavezi. Smemo celo trditi, da je ta egiptovski izgon postal simbol za to, kar se lahko zgodi ne le z nekim narodom, kot se to dogaja med Palestinci in Izraelci, ampak je značilno tudi za mnoge posameznike, kot se to dogaja z begunci, ki se selijo iz ogroženih področij, kjer so vojne ali diktatorski režimi.
Za Izraelce je izgon pomenil, da niso več gospodarji svojega življenja: nekdo drug se je odločal v njihovem imenu in jih pregnal iz njihovega domačega okolja v tujo deželo. Vse, kar so ustvarjali, so morali zapustiti in hkrati so se zavedali, da jih bodo ob vrnitvi čakale samo razvaline. Izgnani narod pa je v tujini prišel tudi do globoke izkušnje, da jih Bog ni zapustil. V pregnanstvu se je namreč narodov odnos z Bogom poglobil, rastli so v svoji zvestobi in ostanek naroda se je še bolj povezal med seboj in z Bogom. Ko so prišli v obljubljeno deželo so se takoj lotili novega udomačevanja vsega, kar so tam našli.
Številni prehodi, ki nam jih prinaša življenje, so sicer boleči, a nam hkrati omogočajo prenovo in novo izgradnjo vsega, kar smo in kar imamo. Začetek neke obnove je vedno težak, posebno če smo se po dolgem času vrnili v domovino in naleteli na ruševine. Ko so se Judje vračali iz babilonske sužnosti so peli psalm 137 – beremo ga na današnjo nedeljo po prvem berilu – večina od nas ga pozna v izvedbi glasbene skupine BonyM: By the river of Babilon.
Kako je mogoče peti v tuji deželi, kamor si bil pregnan? Z veseljem pojemo, ko imamo svoje življenje pod nadzorom, ko smo doma, ko se s sosedi in v narodu, v katerem živimo, dobro počutimo. Izgnanstvo predstavlja deželo, ki ni naša, v kateri smo tujci, prisiljeni sprejeti nekaj, na kar nismo navajeni, kar nam ne pripada. Vsekakor je najhujša izkušnja, ko gledamo smrti v oči, kot se je to dogajalo v Ukrajini in v terorističnih spopadih Hamasa nad Izraelom in izraelskim uničevanjem Gaze. Večina prebivalstva se je v teh primerih zavedala, da so izdani in žrtev nečesa, kar si ne znajo razložiti. Zato nas apostol Pavel v pismu Efežanom spodbuja, da se zanesemo na Kristusa, ki je prišel, da bi nas rešil večne smrti, ki predstavlja najhujše izgnanstvo. Kristus je prišel, da bi nam podaril življenja, ker smo bili zaradi prestopkov mrtvi.
Z Nikodemom, o katerem nam je govoril evangelij, ni bilo nič drugače: tudi on se je znašel na pomembnem prehodu svojega življenja. Zastavljal si je življenjska vprašanja, se soočal s svojimi dvomi in hkrati našel dovolj poguma, da se spusti v novo raziskovanje. Vera, ki jo je živel, mu ni več dajala pravih odgovorov na pričakovanja njegovega srca. Tudi pri njem se je čutil prehod, ki ga Jezus opiše kot prehod iz teme k luči, od dvoma k resnici, od strahu k smiselnemu življenju.
Nikodem ni bil kdorkoli, bil je pomembna osebnost, farizej in član velikega zbora, kar je morda eden od razlogov, zakaj je prišel k Jezusu ponoči. Verjetno ni želel, da bi ga kdo videl, ni želel v slabo luč postaviti svojega poslanstva v velikem zboru. Lahko pa noč, o kateri govori evangelist Janez, pomeni noč Nikodemovega srca. Jezus je namreč vztrajal, da pri Nikodemu pride do pomembnega prehoda od teme k luči. Kdor živi v temi, se boji sleherne kritike, kdor pa živi v luči je svoboden in se mu ni treba skrivati. Kdor je v temi je suženj svojih strahov in predsodkov, je v izgnanstvu. Zato moramo vsi sprejeti proces, kako bomo počasi, korak za korakom prišli iz teme k luči.
Ob Nikodemu razumemo kakšna je bila izkušnja izraelskega naroda, ko je bil na poti v obljubljeno deželo in je dolga leta živel v puščavi. To je bil čas številnih strahov, ki so se naselili v srcu slehernega izgnanca. To je bilo tako hudo, da so se ti strahovi začeli udejanjati v konkretni obliki: strahovi so dobili obliko strupenih kač, ki so mnoge pičile in so umrli. Da bi se lahko rešili teh strahov, jim je Bog naročil: »Glejte na bronasto kačo, ki jo Mojzes obesil na drog!« Zdravljenje je možno šele tedaj, ko se soočimo s svojimi strahovi in jih ne potiskamo v podzavest. S primerjavo o bronasti kači je Jezus hotel pomagati Nikodemu, da naredi pravi prehod v svojem življenju: naša osvoboditev strahov poteka po Jezusu Kristusu, ki je bil povišan na križ. Na njega se moramo ozirati, da bomo lahko vstali od mrtvih. Jezus je v svojem življenju naredil največji prehod od smrti v življenje. Samo z vero vanj smo tudi mi sposobni narediti ta prehod in doseči večno življenje.
Župnik Branko Balažic SDB Leto B Nedelja med letom Nedeljska meditacija