Kakšna zgodba! Kdo bi si mislil, da …
Za starogrškega Homerja, ki mu pripisujejo Iliado in Odisejo, pravijo, da je bil siromašen in slep pevec, ki je potoval iz kraja v kraj in živel od recitiranja svojih pesmi. Težko rečemo, da je bil slep pesnik zmožen tako živo, slikovito in natančno opisovati življenje in njegovo kompleksnost. In vendar smemo trditi, da se do prave vsebine dokopljemo, ko se oddaljimo od banalne zunanje resničnosti vsega, kar nas v hipu prevzame, nas osreči za nekaj trenutkov in zelo hitro izgine. Homer je pevec, ki se poglablja vase in tam odkriva besede, ki govorijo o veličini in nepozabnosti določenih dogodkov. V starih tragedijah resnico zaznavajo tisti, ki ne vidijo. Tako je v Sofoklesovem Ojdipu videc Tirezij slep, a edini, ki pozna resnico. On ve, da je Ojdip ubil svojega očeta. Da bi lahko natančno videli in prepoznali resnico, moramo biti do določene mere slepi. Pogosto se nam dogaja, da nas dogodki tako prevzamejo, da ne prepoznamo bistva tega, kar se nam je v resnici zgodilo. Preveč se prepuščamo bežnim trenutkom in se ne znamo ustaviti, da bi zaznali okus svoje nove izkušnje. Komaj smo nekaj zaužili, že se oziramo po naslednjem bifeju, kamor se bomo zatekli.
Današnji evangelij nam govori, da se je treba ob pripovedi, spominu in izkušnji, ki je za nami, ustaviti in si vzeti čas za razmislek. Če bi danes moral pripovedovati, kaj se mi je zgodilo v življenju, o čem bi govoril? Ko skušamo razumeti, kaj se nam je zgodilo, hitro začnemo dvomiti in se bojimo potegniti nek zaključek. Vse se nam zdi preveč lepo, da bi bilo resnično. Bojimo se, da nismo na pravi poti, zato se hitro oddaljimo in se prepustimo fantaziji: Kaj bi bilo, če bi to bilo res?
Kaj se je dogajalo z apostoli iz današnjega evangelija?
Dva apostola, ki sta bila na poti v Emavs, v mesto, ki ni obstajalo, sta imela za seboj zelo težko izkušnjo. Zapustila sta skupnost, kajti to, kar sta doživela, je popolnoma spremenilo njuno življenje. O tej izkušnji je treba pripovedovati. Zato sta si vzela čas, da na novo razmislita o vsej zadevi, da skušata dojeti, kaj se je v resnici zgodilo, da najdeta prave besede, da izrazita to, kar mislita in čutita. Pred njima je bila dolga pot, da se dokopljeta do pravega odgovora. Vstalega Gospoda nista tako dolgo prepoznala, dokler se ni oddaljil od njiju. To, kar vidimo in kar trenutno doživljamo, lahko zakriva bistvo. Zato je v vstajenjskih pripovedih veliko tega, kar se zgodi šele čez nekaj časa, po dolgem času prepoznavanja.
Pot in življenje sta si pogostokrat zelo podobni zadevi, kajti pot je metafora, ki predstavlja življenje. Na poti se zgodijo srečanja, čakajo nas križišča in pot ima tudi določen cilj. Učenca srečata Vstalega na poti, sredi svojega življenja, ko sta pobegnila iz skupnosti, ko so njune misli nejasne, zelo razpršene, ko sta razočarana in čutita, da njuno življenje nima več pravega smisla. Jezusa se pojavi na tej njuni poti, sredi življenja, ki je brez pravega cilja. Tako nastopi trenutek, ko se z Jezusovo navzočnostjo nekaj zaustavi, ko na svojo izkušnjo gledata pod novim vidikom, ko naenkrat dojameta smisel preteklih dogodkov. Jezusa prepoznata pri lomljenju kruha in to lomljenje osmisli njuno potovanje.
V življenju so trenutki, ko potujemo in spet trenutki, ko se ustavimo: najprej pride do dogodka in neke nove izkušnje in potem iščemo pravi smisel izkušnje, ki je za nami. Po vstajenju je takšno razmišljanje o izkušnji povezano s trenutki, ko smo pri mizi, ko okušamo jedi, ki so pred nami, ko uživamo ob dišavah, ki so povezane s hrano, ki je pred nami.
Tudi apostoli, ki poslušajo zgodbo teh dveh učencev so pred podobno izkušnjo. To, kar so doživeli, ne morejo povezati s svojim načinom življenja. Vstali Jezus je za njih neka fantazma, nekaj, kar je povezano s fantazijo, z miselnostjo, ki smo si jo ustvarili o določeni osebi, kar pa ni nujno resnično. Določena izguba, žalost, tragičen dogodek lahko tako močno vpliva na nas, da imamo občutek, da se nekaj res dogaja, v resnici pa je samo plod naše domišljije. Apostoli se bojijo, da je vstali Jezus plod njihove domišljije. Nam se to večkrat zgodi pri molitvi, ko imamo občutek, da se pogovarjamo s samim seboj in ne z Bogom. Bog pa nas lahko preseneti s svojo navzočnostjo na način, ki nima nič skupnega z našo voljo in pričakovanji.
Smo kdaj opazovali otroke, kako na primer punčke hranijo svoje lutke, ali fantki svoje superjunake. Hrana pa ostane na žlici. Potem poskušajo hrano skriti, da bi bili prepričani, da je lutka zares zaužila ponujeno hrano. Tako se pogosto dogaja z našo vero: od časa do časa se prepričujemo, da se je nekaj zares zgodilo v našem življenju. Vendar si je treba vzeti čas in se zaustaviti, da bi dojeli, kaj se je v resnici zgodilo. Samo na tak način bomo postali pravi pričevalci.
Župnik Branko Balažic SDB
Leto B Nedeljska meditacija Velikonočni čas