3. postna nedelja

Leto B, 26. februarja, 2024

Moje življenje ni tržnica!

Ko je sveti Avguštin razmišljal o Jezusu, ki je z bičem razgnal iz templja prekupčevalce in ljudi, ki so Božjo hišo spremenili v tržnico, si je zastavil vprašanje: »Kdo so danes ti ljudje, ki prodajajo ovce in golobe? To so vsi tisti, ki v Cerkvi iščejo neke svoje interese in ne Boga!«

Ozrimo se nekoliko v naš vsakdan. Ko pridemo v neko mesto, v katerem še nikoli nismo bili in ga zato ne poznamo, si skušamo pridobiti nekaj informacij, kje se nahaja kakšna in katere stvari si je vredno ogledati. Brez osnovnih informacij smo kot izgubljeni in bogato zgodovino ter kulturni utrip mesta ne bomo izkoristili. Ta primerjava nam pride prav tudi v naših medsebojnih odnosih: drugi je na začetku kot nepoznano mesto v katerega smo prispeli in ga želimo odkriti. O osebi, ki je pred nami moraš dobiti nekaj osnovnih informacij od kod je ta oseba, kakšno izobrazbo ima, kakšen status si je pridobila v družbi. Ko imamo osnovne podatke se lahko tej osebi približamo in se spustimo v bolj osebni pogovor. Podobno se nam dogaja z Bogom: če želimo, da bo naš odnos z njim pravi, zares pristen, potem ga moramo spoznati in se potruditi, da postanemo prijatelji.

Današnje prvo berilo nam razkriva Boga, ki v puščavi skuša izvoljenemu narodu dati nekaj osnovnih podatkov o sebi in svojem odnosu do človeštva. Ti podatki so povezani z desetimi zapovedmi, ki so jih dobili v puščavi pred Božjo goro Sinaj. Vemo, da je po dolgem tavanju po puščavi bilo ljudstvo naveličano vsega, godrnjali so zoper Mojzesa, ki jih je izpeljal iz Egipta, kjer so imeli hrane in pijače v obilju, sedaj pa so brez prave hrane in brez vode. Niso se zoperstavljali le Mojzesu, ampak je njihovo godrnjanje in ogorčenje bilo usmerjeno proti Bogu, od katerega so se vedno bolj oddaljevali in zato so si takrat, ko je Mojzes na gori prejel tabli zaveze, naredili svojega boga v podobi zlatega teleta.

Kaj je Bog razodel izvoljenemu narodu v desetih zapovedih? Besede so vedno nekaj živega, govorijo o odnosu z osebo, ki je pred menoj. Nezanimanje za drugega in molk uničujeta osebne odnose. V zakonu ni najhujše, da se zakonca prepirata in sta glasna drug proti drugemu, najhuje je, ko pridejo dnevi in tedni molka, ko hodita drug mimo drugega brez besed, kot dve senci. Zato se v odlomku, ki smo ga poslušali, Bog obrača na izvoljeni narod s posebej izbranimi stavki in jih nagovarja zelo osebno, kot da stojijo drug pred drugim in si gledajo v oči: »Jaz sem Gospod, tvoj Bog! Ne imej drugih bogov poleg mene! Ne delaj si rezane podobe! Ne preklinjaj! Ne izgovarjaj po nemarnem imena Gospoda, svojega Boga! Spominjaj se sobotnega dne in ga posvečuj!« Tak način govorjenja razkriva, zapovedi niso neka pravila, ampak predvsem navodila, kako bomo ustvarili prave medsebojne odnose.

Ko gre za prave odnose ne moremo govoriti o kakšnem idolu ali maliku. Nek idol si ustvarim, ko se več ne pogovarjam, ko si o drugem ustvarim neko idejo in si domišljam, da imam nad to osebo določeno oblast. O tem govorijo prvi stavki Božjih zapovedi: »Jaz sem Gospod, tvoj Bog! Ne imej drugi bogov poleg mene!« Naš Bog ni nek malik, ki ne zna govoriti, ampak je živa oseba, ki me vedno nagovarja in s tem ustvarja odnos. Bog ni neka moja izmišljena predstava, ampak je moj sogovornik, je oseba, ki me vedno preseneča.

Za vsak osebni odnos se je treba truditi. To velja tudi za naš odnos z Bogom. Kraj, kjer se moramo truditi za ta odnos, je naš bližnji, je srce brata ali sestre, s katerim se vsak dan srečujem. Ker pravi Bog ne more biti proizvod človekove fantazije, ga lahko začutimo samo v naših odnosih, ki jih ne moremo zgraditi na lepih besedah, ampak na konkretnih dejanjih. Tako dela Bog v zgodovini odrešenja: Izraelce je izpeljal iz egiptovske sužnosti, v puščavi jih je hranil z mano in jim dajal vodo, da niso bili žejni, rešil jih je pred strupenimi kačami in zadnje dejanje je bila smrt našega odrešenika Jezusa Kristusa na križu. V tej popolni daritvi so se vse Božje obljube spremenile v največjo obliko ljubezni, ko si za grešnika in sovražnika pripravljen darovati svoje življenje.

Judovski tempelj in naše cerkve zato niso sejmišče ali tržnica, temveč kraj, kjer se poslušamo in kjer se trudimo utihniti, da bi slišali Božji glas. Svetišče mora biti kraj Božje bližine in ne tržnica. Kako bi se počutili ob nekom, ki bi z nami barantal, kot so to delali trgovci, ki so na tržnici prodajali svoje sužnje. Ali, kako bi se počutili, če bi čakali v vrsti, da nas kdo najame za delo. Kot tržno blago se počuti marsikdo, ki je brez dela in ne more dostojno skrbeti za svojo družino. Tako se je obnašal Izrael do svojega Boga: njegov tempelj je spremenil v tržnico. Ko se nam to dogaja v naših medosebnih odnosih je skrajni čas, da vzamemo v roke bič in napodimo vse vstran od sebe.

Ko je Jezus rekel: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil!« je govoril o svojem telesu. Ponovna postavitev templja pomeni vzpostavitev novih odnosov z Bogom. Obnova medsebojnih odnos je nenehen proces, ki traja od rojstva do zemeljskega konca. Tudi marsikdo od nas predolgo vztraja v odnosih, na katere se je navadil in meni, da ni tako hudo, da bi bilo potrebno kaj spremeniti. Bog ni s tem zadovoljen. V postnem času nas zato stalno spodbuja: »Spreobrnite se! Stopite na pot prenove, kajti Božje kraljestvo se je približalo!«

Župnik Branko Balažic