Bili so kakor eno srce in ena duša
V Apostolskih delih beremo: »Množica teh, ki so sprejeli vero, je bila kakor eno srce in ena duša. Nihče ni trdil, da je to, kar ima, njegova last, temveč jim je bilo vse skupno.« Zares, to je bila idealna skupnost, o kateri lahko samo sanjamo. Verjetno ni bilo vse tako brezhibno, brez sleherne napake, vendar je bilo tako močno nad povprečnim obnašanjem drugih, ki niso bili kristjani, da je Luka, ki ni poznal Jezusa, svojo ugotovitev zapisal kot enega od vzrokov, za širjenje krščanstva. Apostoli so govorili tako navdušeno in prepričljivo, da so jih mnogi jemali zelo resno in bili pripravljeni deliti drug z drugim vse, kar so imeli.
Zakaj danes Cerkev in kristjani tretjega tisočletja nismo tako pričevalni. Mislim, da je osnovna težava v pomanjkanju poguma, da bi priznali, kako šibka je naša vera. Sekularizacija je prodrla globlje v Cerkev, kot smo si pripravljeni priznati. Dopovedovali smo si, da je nevera problem »onih, ki so zunaj«, a temu ni tako. Prvi val sekularizacije je bil v znamenju ideološkega nasprotovanja Cerkvi in zmanjševanju javne vloge religije. Govorili so o Cerkvi, ki je potisnjena v zakristije, ki ni v skladu s sodobnimi trendi in zavaja ljudstvo. Danes pa smo priča drugemu valu, ki se kaže v brezbrižnosti in nihilizmu, ki se je naselil v srce sodobnega človeka, tudi tistega, ki se formalno še vedno opredeljuje za kristjana. Sodobnik nima več pravega čuta za religijo in duhovno življenje, o čemer pričajo tudi nova duhovna gibanja. Ta so poskušala vstopiti v prostor odsotnega Boga, postala so religija brez Boga in na koncu so končala s češčenjem samega sebe. Ko pa postaviš samega sebe v središče, si zakone vedno znova prilagajaš sebi v prid in je morala povezana z osebnim gledanjem elitne skupine: »Dobro je, kar mi trenutno koristi, slabo je vse, kar mi preprečuje uživanje in lagodno življenje na tuji račun!«
Pomemben korak naprej je v priznanju, kako globoka je naša kriza vere, kajti sedaj doživljamo krizo Boga. Prejšnja obdobja so poznala krizo Cerkve, krizo pastorale, krizo morale in duhovnosti, mi pa občutimo krizo Boga. Bog je postal tujec v lastni hiši, v evropskem krščanstvu. Tako smo sedaj kristjani zaradi svoje šibke vere postali del problema in ne njegovo reševanje. Ali krščanstvo res izumira? Gotovo izumira neka oblika krščanstva, kar je znamenje časa, ki zahteva očiščenje vere, ki ni več izzivalna in vredna posnemanja. Kot prva krščanska skupnost, moramo tudi sami postati eno srce in ena duša, ki jo povezuje vstali Kristus, ki je še vedno med nami in nas vabi na pot, ki vodi v večno življenje.
Župnik Branko Balažic SDB
Leto B Nedeljska meditacija Velikonočni čas