Me res poznaš!?
Kateri človek me najbolje pozna? Moja mama, ki me je rodila. Tako dobro me pozna, da po barvi glasu prepozna, kakšno je moje stanje, kako se počutim. In vendar je tudi res, da tisti, ki me pozna, pogostokrat ne dovoli, da bi ga presenetil. Naši medosebni odnosi namreč od časa do časa postanejo nepredvidljivi. Ko je v zakonu vse predvidljivo, nas vsaka nova gesta preseneti, nas morda zbode, postanemo sumničav in nismo sposobni napako oprostiti. Kako hitro posameznemu otroku nadenemo etiketo, ki ustreza naši ideji, zato nas njegovo drugačno obnašanje vrže s tira. »Kaj se dogaja s teboj? Saj to nisi več ti!«
Tudi redovne skupnosti nismo zavarovane pred predsodki. Duhovni oče in vzgojitelj, ki spremlja sobrate od noviciata naprej gleda v odraslih sobratih še vedno nebogljene novince, ki nič ne razumejo. Oseba, ki je v našem otroštvu spoznala naše kaprice, objestnost in neprilagodljivost težko sprejme dejstvo, kaj vse smo sposobni ustvariti. To najbolj občutijo tisti, ki so morda zaradi študija v tujini preživeli nekaj let in ko se vrnejo, se ne počutijo več doma, se ne prepoznajo v skupnosti, v katero so se vrnili, kot da sami in drugi, s katerimi so se srečali, ne bi imeli pravice, da se spremenijo, da odrastejo.
Etiketiranje je princip, ki ga je ustvarila ekonomija: dovoli nam, da prihranimo energijo in ne izgubljamo časa z vedno novim razmišljanjem o drugih in o Bogu. Zdi se, da tudi na področju osebnih odnosov obstaja avtomatski pilot, ko je vse programirano.
Nekaj podobnega je doživljal Jezus, ko se je po dolgem času odsotnosti vrnil v domačo Galilejo: v njem so gledali sina tesarja Jožefa, poznali so njegovo družino. Kako lahko on uči kaj drugega kot to, kar se je naučil od svojega očeta?
Tudi mi si o Bogu ustvarimo določeno mnenje, ki ga ne želimo spremeniti. Bog postane predviden in se ne sme spremeniti. Zato mu ne dovolimo, da bi nas presenetil. Čim bolj se trudimo, da bi Boga spoznali in razumeli, toliko težje se znebimo predsodkov, ki smo si jih ustvarili o njem. Dobro vemo, kje ga bomo srečali, toda, ko se pojavimo na tistem mestu, ugotovimo, da je tisti prostor prazen, da ga ni tam, da se je nekam skril. In zgodi se nam isto, kot se je zgodilo Nazarečanom: Bog ne more v našem življenju narediti čudeža.
Razlagalci svetega pisma govorijo o galilejski krizi: Jezus se zave, da ga ne razumejo, pri sebi ugotavlja, da je z njegovim komuniciranjem nekaj narobe, da ga razumejo le delno, večina celo napačno. To je izziv za vse nas, da se večkrat vprašamo: kaj se je zgodilo z vsebino, ki smo jo hoteli posredovati svojim poslušalcem? To velja za nas duhovnike, vzgojitelje in za vse, ki se sprašujemo o smislu življenja. Kaj se je zgodilo z mojimi življenjskimi sanjami? Jezus ni zbežal od problema, pred katerim se je nahajal, vzel si je čas za natančno analizo in razmislek o kakšni novi metodi, ki bo učinkovitejša. Z nami je navadno drugače: zelo globoko moramo pasti, da se zavemo, da je nekaj narobe. Ko si padel zelo globoko je veliko težje zbrati pogum in iskati pravo rešitev. Večina se tolaži s stavkom: »Nič se ne da spremeniti! Pusti me pri miru!« Zgodovina pa napreduje samo takrat, ko napako popravimo z novo akcijo.
Evangelist Marko je današnji evangeljski odlomek zaključil s stavkom: »In čudil se je njihovi neveri.« Lahko bi zapisal, da je Jezus obupal nad svojimi krajani. Ne. Samo čudil se je in razmišljal, kje je vzrok, da ga ne razumejo. Ko me drugi ne razume imam dve možnosti: lahko mu rečem: »Ti si neumen!«, druga možnost pa je, da se vprašam: »Kaj delam narobe, da me ne razume?« Tako se sprašuje oseba, ki se zaveda, da je ustvarjeno bitje in s tem nepopolno. Učimo se celo življenje.
Župnik Branko Balažic SDB
Čas med letom Leto B Nedelja med letom Nedeljska meditacija