Skriti se ali oditi? To je večna dilema ranjenega človeka.
Ko nismo zadovoljni s samim seboj, ko smo ranjeni ali z občutkom krivde, hitro iščemo prostor, kamor bi se skrili. Sramujemo se svoje nagote. Ne želimo, da bi nas kdo videl. To je vsakodnevna izkušnja, pred katero ni nihče zavarovan. Vsi smo podobni Sinu človekovemu, ki ga je leta 1964 naslikal belgijski slikar René Magritte. Ta slika naj bi bila njegov avtoportret in predstavlja moža v obleki in cilindru, ki stoji pred majhnim zidom, za katerim je morje in oblačno nebo. Možev obraz zakriva lebdeče zeleno jabolko. Obraz je viden samo na videz, jabolko zakriva vidni obraz osebe. Sam pravi o tej sliki: »To je nekaj, kar se dogaja ves čas. Vse, kar vidimo, zakriva neko drugo stvar, vedno želimo videti, kaj je skrito za tem, kar vidimo. Prisotno je zanimanje za to, kar je skrito in česar nam vidno ne pove. To zanimanje lahko prevzame dokaj močan občutek, nekakšen konflikt, bi lahko kdo rekel, med nevidnim, ki je skrito, in vidnim, ki je prisotno.« Slikarju ne uspe, da bi se videl. Ne upa biti pristen pred svojo sliko.
Pogosto se tudi nam zdi, da podoba, ki jo gledamo v ogledalu, ni pristna, da zakriva našo resnično podobo. Ker nismo zadovoljni s svojo podobo, ker imamo občutek, da nismo na pravem kraju, se hočemo skriti, da drugi ne bi opazili, da je z nami nekaj narobe.
Nekaj podobnega, kot je Magrittov Sin človekov, najdemo že na prvih straneh Svetega pisma. Tudi tam srečamo človeka, ki ga je sram in se skriva za grmovjem. Adam se skriva, ker je opazil, da je nag. Nagoto čutimo takrat, ko smo izgubili samospoštovanje. Kdor se ne spoštuje, je ranljiv, je brez prave obrambe. Obleka je zato eden od načinov, da se zavarujemo, je neke vrste oklep. Nikoli se ne bomo mogli rešiti svojih meja in svojih bolečin. Zato se oprimemo določenih vlog, za katerimi skušamo skriti svojo ranljivost.
Kaj se nam zgodi, ko se srečamo s svojimi ranami? Tako kot Adam se umaknemo v en kot, prekinemo z odnosi, se osamimo in se smilimo samemu sebi, ker nas nihče ne razume. Adam se je popolnoma zaprl vase in ni bil sposoben sprejeti odgovornost za to, kar je storil. Za svoje stanje krivi druge: Evo in na koncu tudi Boga, ki mu je dal Evo za družico in ta naj bi ga zapeljala v greh. Vedno se potrudimo najti grešnega kozla za svojo nesposobnost. Če bi se Adam oziral na Boga, od katerega je zastonj prejel vse darove, če bi se zavedal, da se ni sam ustvaril, ampak ga je ustvaril nekdo, ki ga ima neskončno rad, potem se ne bi čutil osamljenega, bil bi dovolj močan, da sprejme svojo ranljivost.
Adam v svojem kotu joka nad svojo usodo, vendar Bogu ni vseeno, kaj se je z njim zgodilo. Bog izstopi iz sebe in se mu približa. Bog je nežen, njegovo srce je zelo občutljivo in zato Adamu in Evi naredi tuniko iz živalske kože, da zakrijeta svojo nagoto in s tem ponovno dobita samospoštovanje, kljub grehu, ki sta ga naredila.
Italijanski slikar Pompeo Batoni pa je s sliko Srca Jezusovega naslikal Sina človekovega, ki je s svojim pogledom usmerjen na gledalca in mu podarja svoje srce, ki ga drži v roki. Jezus je pravo nasprotje Adama, kajti Jezus se popolnoma razdaja in nič noče zadržati zase. V tem smislu lahko razumemo stavek iz današnjega evangelija, ko so Jezusa iskali njegovi sorodniki, da bi ga na silo odvedli, kajti govorili so, da ni priseben. Res je Jezus ves izven sebe, ko se hoče popolnoma razdati za vsakega, ki hrepeni po ljubezni.
Jezus nas uči ljubezni. Kako? Govori nam, da ne smemo biti osredotočeni na svojo nagoto, na svojo ranljivost. On želi, da se mu popolnoma izročimo, da on prevzame nase našo ranljivost. Ljubiti pomeni, razdajati se in ne biti osredotočen na svoje rane. Kdor se osredotoča na Batonijevo sliko Srca Jezusovega, se na koncu vpraša: Čigavo je to srce, ki ga drži v svojih rokah. Jezusovo je. Vsekakor je potreben proces, ki je lahko zelo dolg, da smo sposobni svoje srce izročiti njemu in se mu popolnoma zaupati.
Kakšen je nauk Adamove zgodbe in Jezusove zgodbe iz današnjega evangelija: ko se Adam ukvarja samo s samim seboj, se odnosi z Bogom in z Evo porušijo. Ko dovolimo da se hudobni duh naseli v našem srcu, pride do razdora, nas uči Jezus v današnjem evangeliju. Ljubezen ustvarja skupnost, greh pa vodi v razdor. Ko se zavedamo, da je naše življenje obstalo na stranskem tiru, ko smo z drugimi v konfliktu, ko jih obtožujemo, se jim zoperstavljamo, je to dovolj jasno znamenje, da v ozadju ni ljubezni. Razdor in gluha tišina, ko nobeden nobenega ne sliši, je jasno znamenje, da je naše srce zaprto samo v sebi. Ko si zakrivamo svoj obraz zaradi sramote in ko je srce zaprto pred drugimi, je nastopil čas, da dopustimo, da nas Bog objame s svojo nežnostjo, da začutimo njegovo srce, ki bije za vsakega od nas, zastonj do konca časov.
Župnik Branko Balažic SDB Čas med letom Leto B Nedelja med letom Nedeljska meditacija