Bodi tam, kamor te je postavila usoda! Kakšen nesmisel!
V življenju se pogostokrat znajdemo v okoliščinah, ki jih nismo pričakovali. Ni naša krivda, da se je zgodilo, kar se je zgodilo. Gre za težke trenutke, polne bolečine in strahu, a kaj hočemo! Treba je sprejeti tudi to, kar je neizogibno. Ko pa se malo globlje zamislimo, se marsikomu zdi, da stoji pred ogledalom in se skuša prepoznati: a sem res takšen? Kaj se je z mano zgodilo? Vsak dan sem delal iste stvari, a sem se res tako spremenil? Šolski neuspeh in povrhu še prometna nesreča sta me popolnoma spremenila. Nisem več isti kot sem bil! Kaj se z menoj dogaja? Vse to je lahko lepa podoba posta, ki ga s to nedeljo začenjamo.
Današnji evangeljski odlomek nam predstavi nepričakovano situacijo: Duh je odvedel Jezusa v puščavo. Ni se sam odločil za to obliko samote, ampak Duh ga je na silo odvedel v puščavo. Jezus je to notranjo prisilo sprejel in šel.
Puščava ima v Svetem pismu simbolni pomen. To ni samo pusti kraj z velikimi sipinami peska, ampak pomeni tudi življenje izvoljenega naroda. Puščava ni kraj za srečevanje z množico mimoidočih, temveč samoten kraj. In naenkrat pridejo v ospredje tvoji strahovi in si se prisiljen soočiti s samim seboj. Zato je puščava vedno tisti kraj v našem življenju, ko smo prisiljeni iti vase in si priznati: Takšen sem brez maske na obrazu, z vsemi svojimi ranami in strahovi. To moram sprejeti, sicer bom znorel!
Za izraelski narod pomeni puščava njegovo zgodovino od izhoda iz egiptovske sužnosti in štiridesetletnem tavanju po puščavi, preden so prispeli v obljubljeno deželo. To je čas, ko se je narod moral soočiti s svojimi grehi in nezvestobo, a hkrati je bil to optimalni čas, ko so izkusili, da je Bog, v katerega verujejo, edina prava rešitev. Narod je v puščavi prejel zapovedi, ki so postale temelj večne zaveze med Bogom in izvoljenim ljudstvom. To pomeni, da trenutki zapuščenosti in oddaljenosti niso samo nekaj slabega, ampak priložnost, da pridemo do nove, globlje, bolj osebne povezanosti z Bogom. Vse, kar je slabo in nečloveško si moramo priznati in potem nas Bog lahko začne zdraviti.
Evangelist Marko ni pozabil povedati, da je Jezus ostal v puščavi štirideset dni. Štirideset je število, ki predstavlja celovitost nekega življenja. Pri štiridesetih sta moški ali ženska dosegla neke vrste polnost svojega življenja. Jezus je ostal v puščavi štirideset dni in noči, kot da bi nam s tem hotel povedati, da se skušnjave in preizkušnje navadno raztegnejo čez vse naše življenje, od otroštva do konca zemeljskega življenja. V vsem obdobjih svojega življenja se srečujemo s svojo nepopolnostjo, različnimi strahovi in ranami, ki se nikoli popolnoma ne zacelijo.
Tudi Jezus je moral občutiti puščavo, preden bo začel s svojim javnim delovanjem. Moral si je vzeti čas, da je pogledal vase in poiskal dovolj dober odgovor na vprašanje: Kako bom stopil pred ljudi? Kako jih bom odkupil in jim vrnil Božje otroštvo? Moramo vedeti, da so ljudje imeli glede odrešenika zelo različna pričakovanja, ki so bila povezana tudi z nasiljem, s slavo in z uspehom. Katere ljudi bo Jezus očaral s svojim nastopom in koga bo razočaral? To je bila tudi glavna vsebina hudičevih skušnjav, o katerih podrobno govorita evangelista Matej in Luka. Gre za odločitev med močjo in različnimi privilegiji na eni strani in odločitvijo za trpljenje in smrt na križu.
Ko smo v puščavi, ko smo na silo postavljeni v nepričakovane in pogosto zelo težke situacije, pride v ospredje vse, kar nosimo v sebi. Najhujše so stvari, za katere smo mislili, da smo se jih znebili za vse večne čase, sedaj pa so naenkrat spet prišle na dan in nam ne dovolijo spanca. To je naša senčna stran, s katero se nočemo soočati. Puščava pa je neizprosna in nas ne pusti pri miru.
Evangelist Marko ne pozabi povedati, da je bil Jezus v puščavi med zvermi. Ne smemo pozabiti, da v naši notranjosti vse vpije in nam ne da miru. Takšna je naša človeškost. Jezus je ne zavrača in je ne uniči, ampak se sooča z njo. Z vsem, kar se dogaja v naši notranjosti se je treba soočiti, vse to je treba sprejeti, z divjostjo, ki jo nosimo v sebi je treba vzpostaviti dialog. Takrat, ko se Jezus sooča s svojo človeškostjo občuti pomoč od zgoraj: angeli so prišli in mu stregli. Naš nebeški Oče nas nikoli ne pusti samih v tem boju. On nam daje moč, da lahko zmagamo in se sprejmemo takšni kot smo.
Župnik Branko Balažic SDB Leto B Nedelja med letom Nedeljska meditacija