Pridite na svatbo
Mladi se sicer danes manj poročajo kot je to bilo v preteklosti, a so svatbe, ki smo jim priča, še vedno veličasten, skrbno pripravljen dogodek, v katerega so tudi pri nas že vključene številne agencije, ki pripravljajo poročne slovesnosti. V ospredju je seveda lepa podoba slovesnosti, modno prilagajanje stereotipnih praznovanj in standard, v skladu s standardom, ki izključi sleherno kritiko. V ozadju je seveda slovesen banket, ohcet, ki mora povzdigniti v višave pričakovanja mladoporočencev.
Priprava takšne slovesnosti je težka in draga tudi v ekonomskem smislu. Vse skupaj pa simbolično govori o bistvu takšne slovesnosti: skupno kosilo predstavlja veselje navzočih ob pomembnem življenjskem koraku slavljencev. Biti pri skupni mizi pomeni, biti posebej izbran in vreden zaupanja obeh slavljencev. Zato izbira gostov ni neka formalnost, ampak dobro premišljena poteza. Slavljenca namreč iščeta odgovor na vprašanje: S kom želiva deliti svoje veselje? Kdo je za naju pomemben? Komu želiva biti hvaležna za najino življenjsko odločitev?
Slovesno pripravljena miza in dobro izbrana hrana simbolično predstavlja življenje slavljencev. To svoje življenje želita deliti z vsemi, ki bodo pri mizi. To lepo predstavi film z naslovom Babettino kosilo iz leta 1987. Film ki je zelo pri srcu sedanjemu papežu Frančišku in ga je omenil v svoji okrožnici Amoris laetitia (Radost ljubezni). Naredil bom kratek povzetek za tiste, ki si filma niste ogledali.
Film se prične v majhni protestantski vasi, ki jo je več let vodil zelo strog pastor. Prepričanja skupnosti so zelo puritanska, in vas naredijo za siv kraj, v katerem je komaj kaj veselja. Prebivalci so tako zelo zaskrbljeni glede izpolnjevanja številnih pravil, da se bojijo uživati v katerikoli izmed zemeljskih radosti.
Po pastorjevi smrti so njegove hčere prisiljene v vodenje hirajoče se skupnosti. Upale so, da se bodo poročile, toda njihov oče je bil glede poroke nepopustljiv in je vsem snubcem prepovedal približati se njegovim hčeram.
Nekega dne je v mesto prišla Francozinja Babette in vse postavila na glavo. Medtem ko je kot gospodinja delala v vasi, je odkrila, da je v Parizu zadela na loteriji in namesto, da bi vzela denar in se vrnila domov, vsega porabi za pravo »francosko praznovanje«. Večina meščanov se je ob številni barviti vsebini jedi pohujševala in odklonila, da bi užila, kar je Babette skuhala. Menili so, da je praznovanje »satanska skušnjava« in bili trdno prepričani, da v hrani ne bi smeli uživati in da jih ta lahko pripelje v neodpustljive grehe.
Kakorkoli, ko so se posedli in pričeli uživati številne jedi, so kmalu ugotovili, da se jim bo težje upreti kot so sprva mislili. Niso se mogli obvladati, pričeli so odkrito uživati in bili na koncu Babetti iskreno hvaležni, da je odprla njihove oči za preproste življenjske radosti.
Papež Frančišek je videl praznovanje v tem filmu kot primer resničnega veselja. V encikliki Radost ljubezni piše: »Največje radosti življenja se porajajo, ko lahko osrečimo druge, v predokusu nebes. Spomnimo se na posrečen prizor iz filma Babettino kosilo, kjer velikodušna kuharica prejme hvaležen objem in pohvalo: »Kako zelo boš razveselila angele!« Dobrodejno in poživljajoče veselje je v drugih vzbuditi zadovoljstvo in jih gledati, kako uživajo. Ta radost, ki je učinek bratske ljubezni, ni ugodje nečimrnosti nekoga, ki gleda samo nase, temveč je radost tistega, ki ljubi, ki se veseli sreče ljubljene osebe – radost, ki se izliva v drugega človeka in postane v njem rodovitna.«
Zdravica na koncu filma lepo povzema, zakaj je papežu Frančišku ta film tako ljub: »Prišel bo čas, ko se vam bodo odprle oči. In ko bomo spoznali… da je usmiljenje neskončno. Vse kar je potrebno je, da z zaupanjem čakamo … in ga s hvaležnostjo sprejmemo. Usmiljenje ne nalaga nobenih pogojev. In kljub temu! Vse, kar smo izbrali … nam je bilo podarjeno. In vse … kar smo zavrnili … nam je bilo tudi podarjeno. Res, prejeli smo tudi to, kar smo zavrnili. Kajti usmiljenje in resnica spadata skupaj. In pravičnost in blaženost … se bosta poljubila.«
Današnji evangelij nam je govoril takšen o povabilu na svatbo. Bog je pripravil slovesno kosilo in povabil nanj vse, ki jih ima rad in mu nekaj pomenijo. On ne gleda na stroške, njegova ljubezen oziroma usmiljenje ne postavlja nobenih pogojev. On nas čaka in vedno znova vabi, kljub našim izgovorom in zavračanju. Največja tragedija bi bila, če bi na kosilu bil sam, da se nihče ne bi hotel z njim veseliti in praznovati. Bog sicer vedno tvega, da se kaj takega lahko zgodi. Evangelist Matej je zapisal, da so vsi izbrani in posebej povabljeni odklonili udeležbo: eni želijo biti na praznovanju drugje, niso pripravljeni, da bi z Bogom delili njegovo veselje, živijo v neki iluziji, da so sami lahko dovolj zadovoljni in srečni, zaprli so se v svoj individualizem in samozadostnost.
Ne smemo pa pozabiti, da se je na praznovanju pojavila tudi oseba brez svatovskega oblačila. Marsikdo se Bogu približa z nepravimi nameni. Med gosti na gostiji so tudi taki, ki se smejejo in dobrikajo slavljencema, v srcu pa drugače mislijo. Tako je tudi v Cerkvi: marsikdo se drži vseh pravil, pride k župniku po potrdilu, da ima vse zakramente in je zato lahko krstni ali birmanski boter, a župnik mu reče: »Ne poznam te. Že več let sem tukaj župnik, pa te še nisem opazil v cerkvi!« Imeti svatovsko obleko pomeni: biti kristjan po srcu, ne po zapisku v krstni knjigi. Svatovsko oblačilo niso prepoznali služabniki, ki so goste spremljali k mizi. To je opazil samo gospodar, ki je pripravil kosilo. Samo Bog vidi, kaj je v človekovem srcu. Njemu ni mogoče prikriti nobene stvari.
Župnik Branko Balažic Čas med letom Leto A Nedeljska meditacija