POLETNI DELOVNI ČAS KNJIGVARNE (od 1.7.-19.8): PON-PET: od 8:00 do 17:00, SOB: 8:00 do 12:00

26. nedelja med letom

Leto A, 21. julija, 2023

Čas razkriva pravičnika, malopridneža spoznaš v enem dnevu! (Sofoklej)

Odnos z očetom ni bil nikoli enostaven. Oče je tisti, ki razbije romantičen odnos z materjo. On postavi otroka pred trda, nespremenljiva dejstva, pred omejitve in mu pomaga, čeprav je to večkrat boleče, da se loči od matere in se neha poistovetiti z njo. Šele v tem procesu spoznamo, da mi nismo svet in zato nam ne pripada vse, kar si zamislimo. Določene stvari so nam prepovedane, sicer sledi kazen. Vsako življenje mora upoštevati določene norme. Tu je osnova za medosebne in socialne odnose. To je osnova sobivanja in življenja v skupnosti.

Ko v Svetem pismu beremo odlomke o Bogu, ki se nam predstavlja kot Oče, pridejo na površje problemi in strahovi, ki so povezani z izkušnjo očeta. Duhovnega življenja si ni mogoče predstavljati izven odnosa, ki ga imamo s svojim biološkim očetom. Tega dejstva se je zavedal tudi Jezus, zato je zelo pogosto govoril o svojem sinovskem odnosu s svojim Očetom in tako skušal opredeliti odnos, ki vlada med Bogom in njegovim ljudstvom. V današnjem evangeliju nam je Matej govoril o dveh ekstremnih odnosih, ki se izključujeta: o sinu, ki reče »ne« in si kasneje premisli in sinu, ki reče »da« in kasneje požre dano besedo. Naše življenje navadno poteka med tema dvema ekstremoma: včasih smo bolj na »dobri« strani, drugič se »izgubljamo« na različnih stranpoteh.

Jezus opredelila prvega sina kot »upornika«, drugega pa kot »všečneža«. Upornik reče »ne«, kasneje pa se premisli in izpolni očetovo naročilo. Ta »ne« izreče vsak otrok, ko se skuša oddaljiti, postaviti na lastne noge in živeti po svoje. Ta »ne« je v večini primerov povezan z iskanjem pozornosti: »Tukaj sem! Ne hodite mimo mene kot da me ni!« Odrasli pogostokrat rečemo »ne«, da bi drugega sprovocirali in bi se začeli pogovarjati. Vsakemu »ne« sledi čustvena reakcija: določeno nerazpoloženje ali celo bolečina. V duhovnem življenju je to povezano z grehom, ki se ga zavedamo in z željo, da bi se spravili z Bogom.

Drugega sina Jezus opredelil kot všečneža, kot kimavca, kot osebo, ki nima svojega lastnega mnenja in želi ugajati. Takšna drža je bolestna: bojimo se izgubiti dobro ime pri očetu ali mami, radi bi pridobili na času, zato je naš »da« izrečen s figo v žepu in ne izraža tega, kar se skriva v našem srcu. Naš »da« nas zaščiti pred morebitno sitnostjo očeta ali mame, o zadevi se ne pogovarjamo, ni nam treba razmišljati, kako bi zagovarjali in opravičili svoje mnenje. Vsi takšni »da« odgovori vedno bolj zapletajo odnose in so iz dneva v dan bolj uničevalni. Kaj se bo zgodilo, ko bo oče opazil, da delo ni bilo opravljane, da smo ga prevarali?

Za Jezusa so všečneži otroci, na katere se ne more zanesti, kajti s svojim odnosom razkrivajo le svojo zunanjost in se trudijo zakriti, kakšni so v resnici, da je njihova notranjost brez prave vsebina oziroma polna problemov. Pred očetom ni mogoče nič zakriti, kajti on dobro ve, kdaj je vinograd obdelan in kdaj ne.

Otroci, ki rečejo »ne«, so za Jezusa tisti, ki iščejo pozornost, ki iščejo ljubezen, ki se čutijo v življenju zapostavljeni, oropani ljubezni. Za Jezusa so takšni otroci vsi tisti, ki so zgrešili na svoji poti, se tega zavedajo in se vrnejo.

Kje smo mi? Večina od nas se ne more poistovetiti ne s prvim ne z drugim sinom. Smo nekje vmes, včasih bolj uporniki, drugič bolj všečneži, ki iščejo privilegije. To ni niti najbolj pomembno. Pomembno je, da se sedaj, ta trenutek prepoznam in jasno opredelim, kaj nosim v svojem srcu. To je namreč prvi korak na poti spreobrnjenja.

Župnik Branko Balažic SDB