Naredil sem to, kar sem bil dolžan narediti!
»Če si srečen, ko ti je bilo odpuščeno, se boj trenutka, ko ti ne odpustiš drugemu!« (sv. Avguštin)
O odpuščanju veliko govorimo, vendar mnogi ne razumejo, kaj to pomeni. Na prehodu iz 4. v 5. stoletje se je neki Romul lotil prevajanja zgodbe o Ezopu iz grščine v latinščino. Zgodba govori o človeku, ki je bil obsojen na smrt, a so mu obsodbo spremenili v krajšo kazen. Romul je iskal izraz, kako naj prevede ta nezaslužen dar, ki je spremenil izvršitev juridične sodbe. Prevajalec se je zavedal, da gre za izreden nezaslužen dar, ki ga ni mogoče primerjati z nobenim drugim darom. In takrat se prvič pojavi latinski izraz »perdono«, odpuščanje. Zato je v začetku izraz »odpuščanje« pomenil nekaj, kar presega sleherno pravičnost in zakonsko pravilo. Ta dar pomeni: Moral bi umreti, a sem po nekih čudnih okoliščinah rešen! V tej besedi se skriva priložnost in možnost novega načina življenja. Ko rečem: »Odpuščam ti!«, dejansko rečem: »Dajem ti življenje!« To pa ne velja le za tistega, ki mu odpustim, ampak tudi zame, ki odpuščam. Ko odpuščam odstranim slo po maščevanju in ubijanju, zato tudi sam prejmem novo življenje.
Sedaj razumemo, da je odpuščanje vedno težko. Iz Jezusove prilike, ki smo jo danes poslušali, pa je razvidno, da odpuščanje ne potrebuje le posameznik, ampak tudi skupnost, v kateri živimo. Naši medosebni odnosi se porušijo, umrejo, ko nismo pripravljeni odpuščati. Drugemu moramo vedno dati priložnost, da se lahko spremeni.
Kako so se odzvali služabniki, ko eden od njih, ki mu je bilo ogromno odpuščeni, ni bil sposoben odpustiti sodelavcu, ki mu je bil dolžan nekaj drobiža? Matej je zapisal: »Ko so njegovi tovariši videli, kaj se je zgodilo, so se zelo razžalostili in šli svojemu gospodarju podrobno povedat, kaj se zgodilo.« Ti služabniki so se zavedali, da so povezani drug z drugim, da so vsi na isti barki, med seboj odvisni in zato morajo poskrbeti drug za drugega. Samo na tak način bodo lahko vsi preživeli.
Petra, ki postavi Jezusu vprašanje: »Kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene?«, popolnoma razumem. On posluša svojo vest in je večkrat v dilemi, kaj naj naredi: bratu je že neštetokrat odpustil in ta se še vedno ni nič spremenil na bolje. Kje je meja? Enkrat je treba reči: »Zdaj pa je dovolj! Naredil sem vse, kar sem bil dolžan storiti. Tokrat je zadnjič, zapomni si!« To zelo dobro razumete starši, ki morate svojim otrokom postavljati meje. Jezus odgovarja Petru, da odpuščanje nima meje, kajti v življenju ni takšnih trenutkov, ko bi lahko rekli: Odpuščanja ne potrebujemo več! Vse je v najlepšem redu! Takšne okoliščine najdemo samo v pravljicah, ne pa v vsakdanjem življenju.
Zato je dobro, da imamo vsak večer nekaj časa za analizo, da odkrijemo, kdaj nam je bilo tisti dan odpuščeno in kako veliko je bilo odpuščanje. Služabniku iz zgodbe je bil odpuščen izredno velik dolg. En talent je enakovreden 25 kg srebra. Če to pomnožimo z 10 tisoč, kolikor mu je bilo odpuščeno, to znese 250 ton srebra. Drugi služabnik je bil temu prvemu dolžan 100 denarijev, kar je malo več kot tri mesečne plače, kajti en denarij je bil običajni zaslužek enega dneva.
Služabnik, ki mu je bilo ogromno odpuščeno, a sam ni imel usmiljenja do svojega tovariša, ne pozna besede potrpljenje in zato ni sposoben dati nove priložnosti. Ko govorimo o odpuščanju, smo vedno na zelo majavih tleh. Nikoli ne vemo, če bo drugi naše odpuščanje sprejel, če bo to našo gesto sprejel dobronamerno, če se bo potrudil, da se spremeni. Vendar nič od tega ni povezano z menoj, ko sem pripravljen od srca odpustiti. Odpuščanje je pravi dar, ko nič ne pričakujem v zameno, ko niti ne prosim za kakšno opravičilo. Zato je vsako odpuščanje povezano s tveganjem. Če je v ozadju računanje, ne smem govoriti o odpuščanju.
Kot sem že omenil, Jezus izpostavi, da je odpuščanje vedno povezano s skupnostjo. Drugi služabniki niso indiferentni nad obnašanjem tovariša, ki ni pripravljen počakati na vrnitev posojila. Tovariši gredo k gospodarju in mu poročajo o krivici, ki se je zgodila. Prosijo ga, da se pametno odloči in krivca do neke mere prisili, da pokaže usmiljenje. Kdor ni sposoben odpuščati, ni za skupnost, ker jo uničuje. Ko gledamo le na napake posameznih članov in jih stalno pred vsemi izpostavljamo ter kritiziramo njihovo vedenje, uničujemo skupnost. Zato ne pozabimo Jezusovega odgovora Petru: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.« Vedno je treba dati novo priložnost. Če delamo drugače, nismo razumeli, kaj pomeni zares od srca odpustiti.
Župnik Branko Balažic SDB Čas med letom Leto A Nedeljska meditacija