Če hoče kdo hoditi za menoj naj vzame svoj križ!
Ko sem bil še v otroških letih je bila navada, da si iz kakšnega romarskega kraja dobil podobo Marije, matere Božje ali podobo svetnika, vendar ne kot običajen kipec, ki ga postaviš na nočno omarico, ampak kot podobo v neke vrste steklenem zvonu, v katerem so bile na dnu snežinke. Ko si ta zvon obrnil na glavo in ga spet postavil v pravi položaj, so snežinke padale od zgoraj navzdol čez Marijo ali svetnika. Ko sem kot odrasel opazoval to magijo padanja snežink, sem imel občutek, da tudi mi hočemo živeti tako, zavarovani pred poškodbami in težkimi dogodki, ki jih v življenju ne manjka. Kot otroci smo še prav posebej sanjali o življenju, ki bo uspešno in srečno, brez nesreč in brez slehernega trpljenja. Ko pa smo odraščali, smo se vedno bolj zavedali, da trpljenje je, prav tako se naše življenje vedno prepleta z razočaranji in bolečino.
Trpljenje je neizogibno, kot morajo vedno biti sončna in senčna stran, kreposti in grehi, obdobja vsesplošnega veselja in čas razočaranj, nerazpoloženj in nezaupanja. Dobro stran prepoznamo šele ob njeni odsotnosti, zdravje ob bolezni, veselje in radost življenja ob trenutkih nezaupanja in nerazumevanja. Če ne bi bilo tako bi bilo tudi naše življenje podobno steklenemu zvonu, ali eksponatu v muzeju, kjer ni življenja, ampak le preteklost in namišljeni svet.
Večkrat imam občutek, da se tudi mnogi starši oklepajo logike steklenega zvona, ko se trudijo svoje otroke obvarovati pred trpljenjem in preizkušnjami, ki so nujni del slehernega življenja. Ta logika pa je pogubna, kajti na tak način v otroku proizvedejo določeno praznino, ko so brez prave motivacije in jim že majhna sprememba na slabše povzroči razočaranje in resnične težave. S trpljenjem se mora vsakdo soočati, ker ga največkrat ni mogoče zaobiti. Tako se je dogajalo tudi z Jezusom: moral je iti v Jeruzalem in zato je zavestno sprejel, da ga tam čaka ponižanje in mučenje. V slehernem življenju obstajajo poti, po katerih smo prisiljeni hoditi, kot se je treba spopasti z vsako boleznijo, ki nas vedno preseneti v trenutku, ko smo to najmanj pričakovali. Kdor se s tem sooči in vzame preizkušnjo resno, je že na pol poti do ozdravljenja.
Tako kot Peter, se tudi mi večkrat bolj na trdo soočamo z Bogom, ki nam govori o trpljenju. Zato se raje umaknemo, delamo svoje načrte in Boga pustimo ob strani. Še več, ko je naš načrt narejen, stopimo pred Boga z zahtevo, kaj mora narediti in kako mora hoditi z nami po poti, ki smo si jo zamislili in projektirali brez njega.
Kaj se pogostokrat dogaja v našem pastoralnem načrtovanju? V skladu z neko vizijo, s svojim gledanjem na realnost, kako bomo uspešni, naredimo načrt in Boga prosimo, da to našo vizijo, ki je narejena z logiko tega sveta, blagoslovi in nam zagotovi uspešen izid. In kakšni so rezultati naše prognoze? Porazni in zato takoj iščemo krivce: kdo je zamočil in se ni držal programa, ki smo ga zastavili?
Evangelist Matej nam je danes zelo jasno povedal, kje je naše mesto: za Jezusom in ne pred njim. Če hodiš za njim, lahko slediš stopinjam svojega učitelja, tako se naučiš njegove hoje in mu slediš tudi skozi bolečino in trpljenje. Ko smo zadaj, ko ne prehitevamo, začutimo, kakšno je pravo življenje: zavračanje lastnega napihnjenega jaza in pogumna hoja s križem na ramenih. Šele, ko se odpovemo svojemu jazu, svojemu načinu razmišljanja, predsodkom in ambicijam, smo pripravljeni, da si lahko naložimo križ oziroma začnemo živeti z logiko evangelija in nam Jezusovo razmišljanje postane domače, učinkovito za reševanje problemov.
Logika evangelija ima kot osnovo glagol »izgubiti«. Jezus je rekel svojim učencem: »Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil!« V otroštvu so nas starši stalno prepričevali, da je treba zmagati in tekmovati z drugimi. Kot odrasli se trudimo, da bi čim več zaslužili, zato si ustvarjamo nek namišljeni svet, v katerem bodo samo uspehi. In tako je naše srce iz dneva v dan bolj prazno, brez prave vsebine, brez resnične motivacije. Življenje ima neko svojo logiko, ki je največkrat zakrita in se zato nočemo soočati z dejstvi.
To skrito življenje zelo lepo opiše zgodba o pšeničnem zrnu, ki mora pasti v zemljo in se izgubiti, da lahko obrodi. Samo življenje, ki ga za nekoga ali za nekaj darujemo, nam daje polnost in pravo zadovoljstvo. Pšenično zrno trpi, ko se razkraja in umira. Trpljenje je nujno potrebno, da dobimo dober kruh. Zato je zelo pomembno, da otroke z vzgojo pripravimo na trdoto življenja, na številne ovire in nerazumevanja. Stekleni zvon, pod katerim se skrivamo in kamor zbežimo pred nevarnostjo je treba zlomiti, da bodo naši dragi ob napakah in neuspehih, postali iz dneva v dan močnejši in vedno bolj sposobni nositi svoj križ.
Župnik Branko Balažic SDB Leto A Nedelja med letom Nedeljska meditacija