Hodi za menoj!
»Hodi za menoj!« tako je Jezus poklical Mateja, ki je sedel pri mitnici. To je način, kako Jezus izbira svoje učence. Enako je poklical tudi Andreja, Petra in kmalu za tem Jakoba in Janeza: »Hodita za menoj in napravil vaju bom za ribiča ljudi!« Vendar je tokrat Jezusova izbira drugačna: Matej, ki je v Markovem evangeliju imenovan Levi, ni bil ribič, ampak cestninar ali pobiralec mestnih taks. Gre za človeka, ki je bil osovražen pri ljudeh, kajti cestninarji so del takse spravljali v svoje žepe in jih je zato večina imela za goljufe. Lahko si predstavljamo, kaj se je dogajalo v Mateju, ko je slišal Jezusovo vabilo. Verjetno si je sam pri sebi mislil: »Kako, da je Jezus izbral prav mene, grešnika! In ta Jezus se je povabil k meni na kosilo! Neverjetno!« Zelo nas preseneča ta drugi del, ko se Jezus povabi na pojedino in se usede med cestninarje, med javne grešnike. In prišlo je do škandala: farizeji so se pritoževali pred učenci: »Zakaj vaš učitelje jé s cestninarji in grešniki?« Jezus se je moral zagovarjati oziroma je izkoristil priložnost, da je farizeje podučil: tako kot se zdravnik ne ukvarja z zdravimi, ampak z bolnimi ljudmi, tako on ni prišel reševat pravične in ljudi, ki se imajo za popolne, ampak grešnike. Tako je Jezus do neke mere že napovedal, kaj se bo zgodilo pri zadnji večerji, ko bo kruh spremenil v svoje telo in vino v svojo kri. Svojim učencem je tedaj rekel: »Pijte iz njega vsi. To je namreč moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge v odpuščanje grehov.« To, kar je Jezus učil, delal in dopolnil s svojo smrtjo na križu je namreč več kot postava in vsi predpisi. On je dopolnil, kar je postavi manjkalo in zato je nad postavo in nad preroki. Učenci, ki so Jezusa spremljali tri leta, tega niso razumeli. To je dojel apostol Pavel, ki je oznanjal evangelij med pogani in je trdil, da za kristjana judovska obreza in načela postave niso potrebna, rešuje nas samo vera v Jezusa. Če bi bilo drugače, Jezus ne bi prišel kot naš odrešenik.
Ali je danes kaj drugače? Smo presegli postavo in se oklepamo prepričanja, da je dovolj vera v Jezusa? Danes je marsikateri kristjan prepričan, da vera nima nič opraviti z našim vsakdanjim življenjem. Mnogi imajo vero za neko zunanje dejanje, za slovesno obleko, ki si jo nadeneš, ko se odpraviš na neko praznovanje. Mnogi mladi odklanjajo tudi lepo, slovesno obleko, češ: »Bodi tak kot se najbolje počutiš. Če se dobro počutiš v raztrgani obleki, jo nosi. Ne oziraj se nato, kaj bodo drugi rekli!« Takšno prepričanje je posledica sodobnega individualizma, ko smo sebe postavili za središče.
Matej je ob Jezusovem klicu: »Hodi za menoj!« začutil, da mora pustiti vse in iti za tem klicem. Jezus je v hipu spremenil njegovo življenje. Povabil ga je na novo pot in on se ni obiral, ni iskal izgovore, ni se spraševal, kam ga bo ta pot privedla.
Z nami je drugače. Od Feuerbacha, Marxa in Nietzscheja naprej so filozofi govorili o veri kot o veliki iluziji, ki človeka odvrača od resničnih problemov. Jezus je drugačen, zelo konkreten. On ozdravlja bolne, nasiti lačne, Mateja, ki je bil na napačni poti sprejme za svojega učenca. Vera, ki jo Jezus oznanja ni beg od resničnosti, ampak soočanje z njo in reševanje problemov takoj, ko se ti pojavijo. Njemu tudi moralni problemi niso neznanka. Ko pokliče Mateja mu da jasno vedeti, da problemov ni mogoče reševati z goljufijo, korupcijo in zlorabo moči. Čeprav je bil Matej javni grešnik, moralno sporna osebnost, je tudi zanj je obstajala rešitev. To je tisti trenutek, ko ga je Jezus poklical, jasno čutil, zato se je dvignil, pustil vse in šel.
Vsakdo od nas se lahko prepozna v Mateju. Vsakemu od nas Jezus namenja isto sporočilo: »Hodi za menoj! Tudi zate je rešitev. Nisem prišel reševat pravičnih, ampak grešnike!«
Župnik Branko Balažic SDB Leto A Nedelja med letom Nedeljska meditacija