Dana\u0161nja nedelja se imenuje \u00bblaetare\u00ab ali nedelja veselja. Adventni \u010das se je \u017ee prevesil v drugo polovico, \u0161e dvanajst dni nas lo\u010di od svete no\u010di, praznovanja Jezusovega rojstva, zato se smemo veseliti. Vendar, poglejmo resnici v o\u010di, se res veselimo bo\u017ei\u010da?
\nMarsikdo \u010duti nakupovalno mrzlico, kak\u0161en \u017ee prera\u010dunava, koliko bo zapravil za konec leta, tiskarji so slabe volje, ker je preve\u010d naro\u010dil, ki jih ne morejo izpolniti v dogovorjenem roku, trgovci so \u017eiv\u010dni in napeti, ker je treba delati nadure. Kdo se zares veseli bo\u017ei\u010da? Morda samo otroci, ki bodo od\u0161li na ve\u010d ali manj zaslu\u017eene bo\u017ei\u010dne po\u010ditnice. Gotovo, da ob tem osebnem do\u017eivljanju predbo\u017ei\u010dnega hitenja ni zanemarljiva tudi svetovna situacija, povezana z razli\u010dnimi aferami in zaostrenimi odnosi med obema Korejama. Zato se upravi\u010deno spra\u0161ujemo tako kot Janez Krstnik, ki je poslal svoje u\u010dence k Jezusu na poizvedovanje: \u00bbJe to res tisto, kar pri\u010dakujem? Bom za bo\u017ei\u010d, na novega leta dan in za tri kralje, ko praznujemo tretji slovenski bo\u017ei\u010d res zadovoljen?\u00ab
\nSku\u0161ajmo sedaj pogledati na konkretno \u017eivljenjsko situacijo pod zornim kotom Janeza Krstnika. V pu\u0161\u010davi ob Jordanu se je pokazal kot tisti, ki vabi h krstu zaradi potrebnosti notranje prenove in spreobrnjenja. Oznanjal je pokoro, klical k prenovi, a hkrati je bil napovedovalec novih \u010dasov. Pred nekaj dnevi sem po elektronski po\u0161ti dobil pismo dvaindvajsetletne afganistanske matere, ob katerem se \u010dlovek zgrozi. V pismu obuja spomine na mo\u017ea, ki ji ga je iztrgala vojna, otroku pa je pred njenimi o\u010dmi granata odtrgala obe nogi. Pismo sem prevedel in vam ga preberem, ker je bolj zgovorno kot vse moje pridige skupaj. Takole pi\u0161e:<\/p>\n
Na svet sem pri\u0161la pred 27. leti v Kandaharju, vso svojo mladost pa sem pre\u017eivela v Italiji. Svojemu o\u010detu sem zelo hvale\u017ena, ker mi je dal prilo\u017enost, da sem videla svet, kjer je mir nekaj drugega, kot ga poznamo mi. Potem sem se vrnila v Afganistan,kjer \u017eivi vse moje sorodstvo. Dobro poznam Italijane: taki so kot mi. Ob\u010dudovala sem njihovo sposobnost razumeti drugega, ne ga obsojati, biti z njim solidaren. Zato na to ljudstvo, ki sem ga izredno ljubila, usmerjam svojo molitev.
\nV Italiji je mafija, ki se je raz\u0161irila kot rak po vsem svetu, kar je povzro\u010dilo trpljenje, veliko trpljenja. Vesela sem, da se zaradi tega nih\u010de ni spomnil, da bi bombardiral Italijo, jo napolnil z bombami, minami, neutola\u017eljivim jokom\u00a0 in v njej vzpostavil vlado tujcev. Vesela sem, da mafija ni izgubili svojega boja in da Italijani morajo gledati, kako se sanje mafijskih \u0161efov uresni\u010dujejo v terorju in more\u010dem strahu.
\nBila sem v Kandaharju, ko so se za\u010dela bombardiranja zahoda. Bila sem skupaj s svojim majhnim otrokom in mladim mo\u017eem. In tako se je moj mo\u017e odlo\u010dil, da se gre borit. Ni noben prostovoljec ne terorist. Od\u0161el je, ker v \u010dasu vojne vsaka vpletena stran regrutira vse mlade mo\u0161ke po vsem svetu. Imel je komaj dvajset let, ko je od\u0161el, ne da bi pogledal svojega sin\u010dka, ki je jokal. Morda je predpostavljal, da ga ne bo videl nikoli ve\u010d, zato se ga ni \u017eelel spominjati kot otroka, ki ob slovesu jo\u010de. Padale so bombe, ko sem ga nazadnje videla. hrup je bil nevzdr\u017een, ljudje so vpili in brezglavo tekali v \u017eelji, da bi na\u0161li kak\u0161en zaklon. Zato niti ne vem, \u010de je sli\u0161al moj zadnji pozdrav. Spremljala sem ga nekaj metrov po cesti in prvi\u010d v \u017eivljenju sem bila vesela, da smem nositi zagrnjen obraz. Tako ni videl solz, ki so bile brez\u0161tevilne, zato je od\u0161el s spominom na moje zadnje zagotovilo, da nobena bomba in noben sovra\u017enik ne more ubiti nekoga, ki je varovan s tako neizmerno ljubeznijo, kot je moja do njega.
\nV Afganistanu se je ljubezen \u017ee davno izgubila. In svet je majhen, in \u010de se ljubezen izgubi, se izgubi za vse.
\nPono\u010di sem svojega sin\u010dka, ki ni mogel spati, krepko stisnila k sebi. Spra\u0161eval\u00a0 me je \u00bbzakaj?\u00ab in jaz nisem vedela, kaj naj mu odgovorim. Otroku ne more\u0161 re\u010di, da svet sovra\u017ei terorizem, ki ubija nedol\u017ene in sedaj kot odgovor bombardirajo nas. Vse, kar sem mu to in naslednjo no\u010d rekla, je bilo le: \u00bbNe jokaj! Mama je tukaj ob tebi!\u00ab In sedaj bi rada umrla, kajti v eni od teh stra\u0161nih no\u010di, je hi\u0161a eksplodirala, ko sva bila objeta.
\nKaj je lahko naredila mama za svojega otroka? Obljubila sem mu, da ga bom za\u0161\u010ditila, toda bomba je padla in on me je samo spra\u0161ujo\u010de gledal, \u010de bom dr\u017eala obljubo. Ni vpil, tega se dobro spomnim. Jaz sem se drla in vpila kot podivjana \u017eival, kar mi \u0161e od \u010dasa do \u010dasa odmeva v u\u0161esih. Vrgla sem se na svojega mal\u010dka kot se spusti orel na svoj plen. Pod nogami sem \u010dutila pretakanje krvi in med bole\u010dino in strahom, ko\u00a0 nisem vedela, \u010digava je, sem gore\u010de molila k Bogu in ga rotila, da naj stori, da bom jaz krvavela.
\nNi bilo tako. Kako naj razlo\u017eim to vsem materam … toda mame, to dobro vem, ne potrebujejo nobene druge razlage. Dvignila sem o\u010di v nebo in si za\u017eelela samo smrti, kajti ni\u010d ni imelo ve\u010d smisla, kajti ni bilo ve\u010d nobene stvari, ki bi me lahko potola\u017eila, kajti smrti ni ni\u010d za mater, ki ima v rokah svojega sina, ki vpije brez mo\u010di. Boga sem prosila naj po\u0161lje drugo bombo in me ubije, ker sem \u010dutila, da ne bom zmogla. Toda naenkrat sem se videla, kako te\u010dem in i\u0161\u010dem pomo\u010d med bombami in ognjem in drugimi mamami s krvavimi dojen\u010dki v naro\u010dju. Moj otrok bo \u017eivel brez nog, jo\u010de ves dan in se jezi vso no\u010d.
\nSvoje pismo sem zaupala prijateljici, ki je stekla pro\u010d, da bi zavarovala svoje, kajti jaz od tod nisem mogla pobegniti, moram ostati ob otroku, ki nemo\u010den le\u017ei v postelji. \u010cakamo konec. Bombe \u0161e vedno padajo, jaz pa pogosto prosim, naj me ena zadene, da ne bi videla, kako bo naprej, da ne bi bilo treba re\u010di sinu, da sem mu dala \u017eivljenje, ki ne bo imelo nobene prihodnosti, ker ga bo povsod spremljala le bole\u010dina. Upam, da me bo zadela in da bo odnesla oba skupaj v kraj, kjer ga bom lahko zavarovala, kajti samo tak kraj bi bil zame pravi raj.
\nZato sem svoje pismo zaupala prijateljici, ki je pobegnila v Evropo. Pismo je za Italijane, ljudstvo, ki sem ga tako ljubila in v katerega \u0161e vedno verjamem. Ne verjamem, da bi katera od lepih oseb, ki sem jih pri vas sre\u010dala, bila pripravljena pla\u010dati davek za bombo, ki je odtrgala noge mojemu sinu in mu vzela sleherno upanje. Toda priznajte, to bombo ste pla\u010dali vi, vsi vi, ko ste vzeli denar od pokojnin va\u0161ih star\u010dkov ali od denarja, ki ste ga namenili za va\u0161e bolnike in ste ga preusmerili za bombe, ki uni\u010dujejo na\u0161e otroke. \u010ce je res, da tisti, ki ubija nedol\u017ene spada med teroriste, potem ste vi Italiani teroristi? Pa niste, kot nisem jaz. Smo samo \u017ertve te vojne. Ne vrzite v ko\u0161 te moje molitve, ker si ho\u010dem predstavljati, da obstaja neko upanje, da tisti, ki nima denarja in nima nobenih \u017eelja po gospodovanju, lahko re\u010de: ne ubijajte ve\u010d! Ne vrzite v ko\u0161 tega mojega upanja!
\nMenim, da takrat, ko se bomo vsi povezali med seboj, se tak\u0161no stanje ne bo ve\u010d ponovilo in bodo drugi otroci, tak\u0161ni kot je moj, \u0161e naprej tekali s svojimi nogami pred svojimi ponosnimi star\u0161i.
\nProsim vas, da vsem razpo\u0161ljete to mojo stvar. Vsem razpo\u0161ljite mojo zgodbo, da bo vsaj komu slu\u017eila. O tem razmi\u0161ljam, ko opazujem svojega sina.
\nKo bo padel Kandahar, mislite tudi na nas. Ana.<\/p>\n
Kaj lahko ta \u017eena pri\u010dakuje za bo\u017ei\u010d? Pred seboj ne vidi nobene prihodnosti zase in za sina in si gore\u010de \u017eeli, da bi oba zadela nova, bolj natan\u010dna granata. Pa vendar nosi v sebi upanje, da obstajajo dobri ljudje, da niso vsi teroristi, da smo vsi del Bo\u017ejega stvarstva in imamo zato pravico do dostojnega \u017eivljenja, do veselega praznovanja rojstva na\u0161ega Odre\u0161enika.
\nPape\u017e nas zato vabi k razumnosti, da bi tudi v Betlehemu za bo\u017ei\u010d zavladal mir in bi pri\u0161lo do sprave med Izraelom in Palestinci. Samo razumnost in globoko prepri\u010danje, da smo vsi otroci istega nebe\u0161kega O\u010deta nas lahko re\u0161i katastrofe, v katero se nagiba svet.
\nZa na\u0161e osebno \u017eivljenje pomeni ta pape\u017eev klic vabilo k prenovi, ko bomo sposobni sprejeti Boga, ki je druga\u010den od vseh na\u0161ih pri\u010dakovanj. Tudi Janez Kristnik je zdvomil v Jezusa, ki je bil druga\u010den od njegovih pri\u010dakovanj. Jezus ni pri\u0161el kot mogo\u010dne\u017e, z me\u010dem in mo\u010djo, ampak nebogljen, skrit, brez velikega pompa, brez varnostnikov, brez slavnostnega sprejema. Tudi mi nismo zadovoljni, ko se ne dogaja ni\u010d posebnega, ko se Bog ne izka\u017ee z velikimi \u010dude\u017ei, ko nesramne\u017ei in tisti, ki zavra\u010dajo Boga bogatijo na tuji ra\u010dun, ko so tisti, ki ne verujejo na bolj\u0161em, ker jih vest ne pe\u010de, ko naredijo kaj slabega. Te\u017eko je verjeti v Boga, ki tistih, ki zaslu\u017eijo, ne kaznuje. Janez je bil prerok in ni razumel Jezusovega nastopa in delovanja, kaj \u0161ele mi, normalni, nepomembni smrtniki.
\nOsebno pa sem globoko prepri\u010dan, da bi nam Jezus dal na na\u0161e vpra\u0161anje za las identi\u010den odgovor, kot ga je prejel Janez Krstnik: \u00bbVzemite v roke Sveto pismo in poglejte, kaj pi\u0161e o meni! Verjemite besedam, ki so potrjene z deli!\u00ab Jezusa ne moremo lo\u010diti od Besede, ki je zapisana o njem. Zato, kdor razume Sveto pismo, kdor sprejme dejstvo, da se je vse moralo tako zgoditi, kot se je zgodilo, bo dobil odgovor na vpra\u0161anje o dobrem in zlu, o kreposti in grehu. \u010ce pa i\u0161\u010demo le senzacije, \u010de \u010dakamo, da se bodo v cerkvi dogajale velike stvari, ki jih bodo pripravili drugi, mi pa bomo samo gledalci na odli\u010dni predstavi, tudi ob leto\u0161njem praznovanju Jezusovega rojstva ne bo pri\u0161lo do nobene spremembe.
\nKdor ho\u010de sre\u010dati Boga, mora ubrati pot \u00bbponi\u017enosti\u00ab, kot je to pokazal Jezus. Nad tem so se vsi \u0161kandalizirali, celo Peter in drugi apostoli. Toda druge poti ni: samo kri\u017e, zani\u010devanje in trnjeva pot nas bo zanesljivo pripeljala do jaslic in od tam prek Kalvarije v vstajenjsko jutro.
\nKmalu bo pri\u0161la k nam \u00bbbetlehemska lu\u010dka\u00ab, ki naj bi nam kazala pot k jaslicam. Ta lu\u010dka je lahko samo drobno zunanje znamenje, brez prave vsebine, \u010de v nas ne prebudi hrepenenja po bolj\u0161em \u017eivljenju.
\nZato sprejmimo betlehemsko lu\u010d kot znamenje upanja za vse \u010dlove\u0161tvo. Zbirajmo se ob njej v molitvi in pro\u0161nji k Bogu, da se neha \u010das vojne in nepravi\u010dnosti in naj se vsi veselijo, da so Bo\u017eji otroci.
\n\u017eupnik Branko Bala\u017eic, SDB A Adventni \u010das <\/span><\/p>","protected":false},"excerpt":{"rendered":"