Bral sem v teh dneh kroniko \u017eupnije Presvetega Srca Jezusovega v Podgorici v \u010crni Gori, ki jo od leta 1966 upravljajo salezijanci iz Slovenije: v letu 2000 je v \u017eupniji \u017eivelo 526 dru\u017ein katoli\u0161ke veroizpovedi. Torej \u00bbkatoli\u010dka porodica\u00ab: mati, o\u010de in otroci. Normalna, naravna, elementarna skupnost ljudi, kakor jo je Bog od vsega za\u010detka hotel. Bral sem tudi v reviji \u00bbNa\u0161a lu\u010d\u00ab, ki je namenjena na\u0161im rojakom po svetu. Revija nagovarja predvsem dru\u017eine na\u0161ih rojakov v pastoralnih sredi\u0161\u010dih: London, Eisden, Maasmechelen, Chatillon-Pariz, Merlebach, Berlin, Hamburg, Augsburg, Essen, Mannheim, M\u00fcnchen, Stuttgart, K\u00f6ln, Bruselj, Ingolstadt, Z\u00fcrich, G\u00f6teborg. Ko izseljenski duhovniki pi\u0161ejo o dogajanju v slovenskih katoli\u0161kih misijah, besedilno in slikovno postavljajo na prvo mesto \u00bbdru\u017eine\u00ab; imajo natan\u010dno evidenco, koliko dru\u017ein, razseljenih blizu in dale\u010d, pripada njihovemu pastoralnemu sredi\u0161\u010du. Vselej je \u00bbdru\u017eina\u00ab, tista najbolj priljubljena celica dru\u017ebe in dr\u017eave, zato sveta stvar.
\nEvangelist Matej vidi v dru\u017eini, ki jo oblikujejo o\u010de, mati in otroci, dragoceno svetinjo, ki ji trdnost in enkratnost daje vera v Boga: \u00bbKdor ljubi o\u010deta ali mater bolj ko mene, ni mene vreden; ali kdor ljubi sina ali h\u010der bolj ko mene, ni mene vreden; in kdor ne vzame svojega kri\u017ea in ne hodi za menoj, ni mene vreden\u00ab (Mt 10, 37). Ko trezno in preudarno prevetrimo dana\u0161nje razvpito \u00bbza in proti\u00ab, kar bo doseglo svoj vi\u0161ek naslednjo nedeljo, 25. marca, se mi zarisuje podoba babilonskega stolpa, podoba sveta, kjer \u00bblokomotiva izgublja vijake\u00ab, dru\u017eba kot brodovje, ki vedno bolj tone, a smo sanjali o novi zemlji, novem \u010dloveku, novi dru\u017eini, v tem kaosu le Cerkev \u010dutim kot \u00bb\u0161otor utrujenih romarjev\u00ab, kot da je nekdo v nas zasejal nekaj, kar je podobno \u017eerjavici, nekaj, kar nas spravlja ob pamet. Ni vse od Boga dano, mi smo tisti, ki dobre bo\u017eje zapovedi ne upo\u0161tevamo, delamo to, kar delamo in dostikrat nasedemo, za kar potem grenki davek pla\u010dujemo.V svojem Tugomerju (1876) je Fran Levstik svaril: \u00bbIn bojte, bojte krivih se prerokov, ki zmeraj zlodej jih med ljudstva po\u0161lje, ko rev in stisk je itak polna mera.\u00ab Beremo, poslu\u0161amo, gledamo, kako dandana\u0161nji \u017eivimo\u00a0 v agoniji moralne in eti\u010dne mrakotnosti, v agoniji korupcije, prevarantstva, politi\u010dnega zaplotni\u0161tva, neukrotljive in nore popadljivosti, zato pa narod pla\u010duje davek vsakr\u0161ni umazaniji, zato pa uspe\u0161no \u017eanjejo karieristi, hvalisavi in kri\u010davi ni\u010dvredne\u017ei, polni puhlih demago\u0161kih fraz, v resnici pa so grobarji na\u0161ega naroda, teroristi duha s hinavskim nasmehom na obrazu, me\u0161etarji z zemlji\u0161\u010di in diplomami.
\nDober prijatelj, pisatelj in pesnik (Bojan \u0160tih), mi je \u017ee \u010das pred 35 leti ozna\u010dil, dandana\u0161nji ni ni\u010d druga\u010de: Zlo se je zakot\u00edlo v vseh porah na\u0161e dru\u017ebe, naprej se prebija komol\u010darstvo, ki je pridelalo same izgube in se potem spet povzpelo za eno stopni\u010dko, vedno manj ima veljavo tisti, ki se bojuje za sre\u010do prihodnjih rodov, ki mu je \u010dlovek zakladnica razuma in dobrote in si na vso mo\u010d prizadeva , da bi preuredil ta hudi\u010dev zagamani svet spletkarjev in nepovabljenih vsiljivcev v \u010dloveku prijazno domovanje. Verjamem samo \u0161e besedi svoje matere, ki me je spodbujala k dobremu, cenim duhovnikovo besedo, umetnikovo besedo, zdravnikovo besedo, v njej i\u0161\u010dem prostor spodbude, vlivajo mi veselje do \u017eivljenja, do dela, do ustvarjanja, solidarnosti. Zlo kri\u010di, napihuje se z reklamami, dobrota pa ne kri\u010di, vselej je tiho na delu, cilj ji je ustvariti znosnej\u0161e bivanje ljudem v stiski, olep\u0161ati dom, odpirati o\u010di, da je okrog nas veliko dobrih in delavnih ljudi, da ni samo zlo, hudobija, napadalnost, neustavljivo in brezvestno hlastanje po denarju, po imeti, postavlja nas ob bok tistih, ki vsak dan \u00bbdobro\u00ab mislijo in delajo.
\nSvet je lep, kdor pametno gleda nanj. Tako nas drobne niti dobrote, krotkosti in dobrosr\u010dnosti povezujejo s Kristusom. V tej navezi se nam vsak dan poraja spodbuda: Bodi lep in dober v misli, besedi in dejanju, \u010de ho\u010de\u0161 deliti lepoto in dobroto, bodi preprost in skromen, kakor je bil Jezus Kristus, \u010de ho\u010de\u0161 prina\u0161ati trajne sadove, bodi resnicoljuben, po\u0161ten, pravi\u010den in ljubezniv \u010dlovek, prizadevaj si za \u010distost srca, za najvi\u0161jo kakovost osebnega in javnega \u017eivljenja \u2013 sovra\u017eili in zasmehovali te bodo samo tisti, ki to niso, ker so si na razli\u010dne na\u010dine zatemnili jasne poglede srca in vesti! Veliko dobrega so na zemlji naredili ljudje, ki so imeli globoko vero v Boga. Temelj evropski Uniji je postavljal svetni\u0161ki Robert Schumann.
\nPoglej prave kr\u0161\u010danske matere: kaj vse jim vsak dan od zjutraj do ve\u010dera nalaga, a je njihova ljubezen do otrok in ljubega doma mo\u010dnej\u0161a od njihovih naporov. Pogum jemljemo iz globoke pripadnosti Cerkvi. Poglejte vestne ljudi, prostovoljce, karitativne delavce, sploh osebe z dobro voljo: to so ljudje, ki delajo, ustvarjajo, osre\u010dujejo. Morda se v\u010dasih zdi, da kristjani nimamo pravice biti zastava. O tem nas prepri\u010dujejo tisti, ki delajo dnevno politiko, ki tehtajo programe, se zanje odlo\u010dajo, ka\u017eejo na \u0161ibke to\u010dke, izsiljujejo amandmaje \/ dopolnila \u2013 politi\u010dna, dru\u017ebena, socialna. Kristjani se moramo zavedati, da smo predvsem ljudje, ki moramo ob vsej tej zemeljski hiralnici odnosov postajati mo\u010dne osebnosti, kajti samo take so zmo\u017ene stopati v strategijo humanega. V to mora biti prepri\u010dan vsak, ki se \u010duti odgovornega, da bo otrokom zagotovljena sre\u010dnej\u0161a prihodnost. Kdor ho\u010de narediti okusno zaj\u010djo obaro, mora imeti dobrega zajca. Kdor ho\u010de oblikovati po\u0161tene rodove, po\u0161tene ljudi, po\u0161tene dru\u017eine, mora biti najprej sam po\u0161ten. Kdor ho\u010de, da se mladi rodovi ne bodo bali \u017eivljenja, naj ne razgla\u0161a, da je ta svet grob, grozen, grd, ni\u010dvreden, preklet, da je v njem \u017eivljenje trdo, trpko in te\u017eko, temve\u010d da je ta svet za nas\u00a0 bo\u017eji dar, edini, ki v njem \u017eivimo, edini, v katerem se moramo udomiti in ga v dobrem naravnavati po svoji podobi, da je to \u017eivljenje za nas edino, enkratno, neponovljivo, naj nas nese ali zanese, le ne pustimo se, da nas spodnese. Imejmo radi to \u017eivljenje, pa nas bo tudi ono imelo rado. \u00bbS kak\u0161no mero merite, s tak\u0161no se vam bo odmerilo!\u00ab<\/p>\n