<\/p>
\u017divljenje je lepo, a se bojim!
Vsakdo od nas lahko re\u010de, da je pristani\u0161\u010de, s katerega je krenil, ostalo v megli, da o njem ne more re\u010di ni\u010d trdnega. Vsi pa se zavedamo, da smo na barki, ki nekam pljuje, a marsikdo ne ve natan\u010dno, kam je namenjen. Barka je \u017ee davno krenila na pot, na\u0161e \u017eivljenje se je za\u010delo pred toliko in toliko leti. Dobesedno smo bili vr\u017eeni na to barko in sedaj se je treba soo\u010diti z vsem dogajanjem. Nikogar nismo niti vpra\u0161ali, \u010de smo dobrodo\u0161li, \u010de nas sprejmejo. Ta svet, v katerem je veliko nasilja, nerazumevanja in bole\u010dine, ima prosti sede\u017e tudi zame, \u010de to sprejmem ali ne. Barka je samo ena in si zato ne morem izbirati s kom bi \u017eelel biti.
Tak\u0161na so dejstva. In vendar v svojem srcu nisem miren. Rad bi prepoznal glas, ki me je priklical v \u017eivljenje, rad bi bolje poznal kraj, s katerega sem krenil. \u010ce ne vem, od kod prihajam, kje in kak\u0161en je bil za\u010detek mojega potovanja, sem kot izgubljen, tujec, nekdo, ki nima doma.
V evangeliju smo sli\u0161ali, kako je Jezus rekel u\u010dencem: \u00bbPojdite! Po\u0161iljam vas kakor jagnjeta med volkove!\u00ab Ni jim rekel: \u00bbPo\u0161ljem vas!\u00ab, ampak \u00bbPo\u0161iljam vas!\u00ab To pomeni, da jih je poslal ve\u010dkrat, da se poslanstvo, na katero jih je poslal, \u0161e nadaljuje, \u0161e ni kon\u010dano. In ta, ki tudi danes po\u0161ilja, je tudi sam bil prvi poslan. On najbolj pozna pristani\u0161\u010de iz katerega je barka krenila in zato najbolje ve, kam nas po\u0161ilja po dva in dva, da na poti ne bi omagali, da bi vedno bili drug drugemu v oporo. V \u017eivljenju nismo nikoli izolirani, nikoli nismo sami, vedno smo drug z drugim. To je v skladu z na\u0161o \u010dlove\u0161ko naravo, ker smo socialna bitja, ker drug brez drugega ne moremo pre\u017eiveti oziroma dostojno \u017eiveti kot ljudje. To pomeni, da moje odlo\u010ditve niso nikoli samo moje. Vedno pu\u0161\u010dajo za seboj posledice, ki jih \u010dutijo vsi, s katerimi \u017eivimo.
Barka je samo ena. Na potovanju nisem nikoli sam. Tisti, ki je z mano lahko govori v moje dobro. Moje besede in dejanja so verodostojna, ker vse, kar sem, delim z drugimi. Skupnost ni nekaj, kar si zgradimo naknadno, ampak se za\u010dne s samim vstopom v \u017eivljenje. Vedno nekomu pripadamo. Nikoli ne pripadamo samo sebi. Tudi Jezus se je tega zavedal, zato je sebe vedno povezoval z O\u010detom.
Kak\u0161ni se rodimo? Zelo nebogljeni, nesposobni govoriti, nesposobni zahtevati pravice, ki nam pripadajo. Smo kot jagnjeta med volkovi. Svet v katerem smo, lahko naredi iz nas kar koli. Na potovanju smo brez prave mo\u010di proti razli\u010dnim oblikam neurij.
Kljub \u0161tevilnim tveganjem nas Jezus ne neha izbirati in po\u0161iljati na pot oznanjevanja: \u00bbV katero koli mesto pridete in vas sprejmejo, jejte, s \u010dimer vam postre\u017eejo. Ozdravljajte bolnike, ki so v njem in jim govorite: ‘Pribli\u017ealo se vam je Bo\u017eje kraljestvo.’ V katero koli mesto pa pridete in vas ne sprejmejo, pojdite na ulice in recite: ‘Tudi prah va\u0161ega mesta, ki se je prijel na\u0161ih nog, otresamo na vas, vendar vedite, da se je pribli\u017ealo Bo\u017eje kraljestvo.’\u00ab Jezusov u\u010denec ne sme postati volk, zato se mora nau\u010diti sprejemati ranljivost ovce in be\u017eati pred volkovi.
Kako naj gremo na pot? Jezus je u\u010dencem naro\u010dil: \u00bbNe nosite s seboj ne denarnice ne torbe ne sandal!\u00ab S seboj ne smemo nositi svoje preteklosti, ki je podobna te\u017ekim kamnom, ki smo jih nalo\u017eili v nahrbtnik. Te\u017eka prtljaga je znamenje nepripravljenosti iti na pot in tudi znamenje, da ne zaupamo tistemu, ki nas po\u0161ilja. Pravega oznanjevalca bodo \u017ee nahranili in mu nudili vse, kar potrebuje za dostojno \u017eivljenje. Na\u0161o mamo bo \u017ee nadomestil kdo drug, da nam ne bo ni\u010d manjkalo.
Hi\u0161a predstavlja \u017eivljenje. Tako nas potovanje vodi v hi\u0161e drugih ljudi, da do neke mere pose\u017eemo v njihovo \u017eivljenje. Vstopati moramo zelo dostojno in previdno samo tam, kjer nam dovolijo, kjer so odprti za Boga in njegov mir. Kjer nismo za\u017eeleni, se moramo umakniti, kajti ljubezen ni nikoli nasilna.
V vsaki hi\u0161i moramo sprejeti to, kar imajo. V vsakem odnosu, v vsakem domu lahko prejmemo samo to, kar imajo na razpolago. Zato ne smemo biti izbir\u010dni in nepo\u0161teni. Ne smemo zahtevati nekaj, kar nimajo. Bolnika je treba ozdraviti in ga ne umoriti s svojim izsiljevanjem.
Jezus ni bil povsod sprejet in tudi mi ne smemo pri\u010dakovati, da nas bodo povsod pri\u010dakovali z odprtimi rokami. To ni kak\u0161na drama, ampak normalen na\u010din \u017eivljenja. Sre\u010dali se bomo z razli\u010dnimi stranpotmi in kraji, s katerih je bolje zbe\u017eati. \u010ce ho\u010demo pre\u017eiveti, smo prisiljeni to storiti. Zato so nas na teolo\u0161ki fakulteti u\u010dili, da je treba imeti pastoralno modrost. Dane okoli\u0161\u010dine je treba spoznati in presoditi, kaj je dobro narediti: vztrajati ali se umakniti in po\u010dakati na bolj\u0161o prilo\u017enost; zahtevati maksimum ali se sprijazniti z majhnimi koraki, ker je vsak \u010dlovek skrivnost zase.
\u010ce bomo pri oznanjevanju, h kateremu smo vsi poklicani, dovolj preudarni, bo na\u0161e veselje povezano z Jezusovim zagotovilom: \u00bbVeselite se, ker so va\u0161a imena zapisana v nebesih!\u00ab
\u017dupnik Branko Bala\u017eic SDB<\/p> \u010cas med letom Leto C Nedelja med letom Nedeljska meditacija <\/span>","protected":false},"excerpt":{"rendered":"