Vsak mno\u017ei\u010dni strelski pohod v sebi nosi dvoje: neizmerno bole\u010dino in neizrekljivo vpra\u0161anje, kaj nas je kot dru\u017ebo pripeljalo do te to\u010dke. Ko se v zgodbi znajde transspolni storilec, se zgodi nekaj nenavadnega: medijska pozornost, sicer neusmiljena in podrobna, kar naenkrat obmolkne. To\u010dno to se je zgodilo ob grozljivi tragediji v Minnesoti, kjer je 23-letna Robin \u2013 prej Robert Westman streljal med sveto ma\u0161o v cerkvi Marijinega oznanjenja, ubil dva otroka in ranil skoraj dvajset ljudi, preden je storil samomor.<\/p>
\u010ceprav je bil napad na\u010drtovan in obstajajo dokazi, ki ka\u017eejo na resno notranjo stisko, in \u010deprav je storilec pustil sporo\u010dilo, se v sredi\u0161\u010du razprave ne znajde tisto, kar bode v o\u010di: njegova transspolna identiteta. Vsi vemo, zakaj. V trenutku, ko bi se razprava dotaknila vpra\u0161anja transspolnosti kot morebitnega dejavnika, nastopi ti\u0161ina. Namesto da bi se vpra\u0161ali, kako dale\u010d smo kot dru\u017eba pripravljeni iti v sprejemanju zanikanja resni\u010dnosti, se zadovoljujemo s kli\u0161eji o oro\u017eju, sovra\u0161tvu in \u00bbnerazumljivi tragediji\u00ab.<\/p>
Toda tragedija je razumljiva, \u010de si drznemo pogledati pod povr\u0161je. Westmanovo \u017eivljenje je bilo prepleteno z zmedo, ki jo je okolje namesto re\u0161itve \u0161e potrjevalo. V svojih zapisih je sam priznal, da ne verjame, da je \u017eenska, a se ne \u010duti niti mo\u0161kega. Bil je ujet med \u017eeljo po preobrazbi in ob\u010dutkom, da ga lastno telo izdaja. To ni identiteta. To je bolezen. In vendar mu je dru\u017eina, \u0161ola in \u0161ir\u0161a kultura ponujala odobravanje \u2013 kot da bi bilo zanikanje sebe nekaj, kar je vredno praznovanja.<\/p>
Kaj smo pri\u010dakovali? \u010ce dru\u017eba la\u017e blagoslavlja kot resnico, \u010de ideologija u\u010di, da so ob\u010dutki mo\u010dnej\u0161i od stvarnosti, \u010de zdravstvo, \u0161olstvo in politika sodelujejo pri tej kolektivni iluziji \u2013 potem tragedije niso presene\u010denje, ampak logi\u010dna posledica. Ko otroka ne u\u010di\u0161, da obstaja meja, ampak ga u\u010di\u0161, da si jo lahko izmisli sam, bo prej ali slej nekdo to mejo prestopil tudi na najhuj\u0161i na\u010din.<\/p>
FBI je dogodek ozna\u010dil kot zlo\u010din iz sovra\u0161tva proti katoli\u010danom. In res, izbira prizori\u0161\u010da \u2013 sveta ma\u0161a v katoli\u0161ki cerkvi \u2013 ni bila naklju\u010dje. Katoli\u0161ka Cerkev je ena redkih institucij, ki si \u0161e drzne jasno govoriti o nevarnostih ideologije, ki uni\u010duje pojmovanje \u010dloveka. Westmanov napad je bil zato dvojni: fizi\u010dni napad na nedol\u017ene otroke in simbolni napad na prostor, kjer se \u0161e vedno ohranja resnica o \u010dloveku.<\/p>
Ironija je globoka. Cerkev Marijinega oznanjenja, poimenovana po dogodku, ki slavi sprejetje \u017eivljenja, je postala kraj smrti. Medtem ko vera oznanja dar, ki ga \u010dlovek prejme, je ideologija, ki je oblikovala Westmana, razgla\u0161ala, da si \u010dlovek dar lahko vzame sam, celo za ceno \u017eivljenja drugih. To je temeljna razlika med vero v Boga in vero v \u010dlovekovo samovoljo. Prva vodi v \u017eivljenje, druga v uni\u010denje.<\/p>
Zato ta tragedija ni le ameri\u0161ka zgodba o oro\u017eju. Je zgodba o Zahodu, ki se je odrekel resnici. Je zgodba o kulturi, ki namesto, da bi pomagala mladim prebroditi stiske, njihove rane razgla\u0161a za identitete. Je zgodba o star\u0161ih, ki mislijo, da ljubezen pomeni potrjevanje zmede, namesto da bi pomenila potrpe\u017eljivo, v\u010dasih tudi bole\u010do pot k resnici. Je zgodba o \u0161olah in univerzah, ki izobra\u017eujejo o \u00bbpravici do samodefinicije\u00ab, a mol\u010dijo o dol\u017enosti sprejeti stvarnost.<\/p>
Vpra\u0161anje torej ni, ali je Westman ubijalec zaradi svoje transspolnosti. Vpra\u0161anje je, ali transspolna ideologija ustvarja okolje, kjer so tak\u0161ni zlomi neizogibni. \u010ce je transspolnost la\u017e, potem vsak, ki \u017eivi v njej, \u017eivi v razkoraku z resnico. In razkorak z resnico prej ali slej eksplodira \u2013 bodisi kot samouni\u010denje bodisi kot nasilje navzven.<\/p>
Ta zgodba je (ali pa \u0161e bo) hitro izginila z naslovnic. Morda bodo kritiki opozarjali, da je povezovanje transspolnosti in nasilja transfobi\u010dno. Toda kri otrok, prelita v cerkvi, govori glasneje od vseh komentarjev. Ne moremo si zatiskati o\u010di. \u010ce dru\u017eba zanika stvarnost, bo stvarnost udarila nazaj \u2013 in udarila bo tam, kjer smo najbolj ranljivi.<\/p>
V teh dneh je najla\u017eje moliti za \u017ertve. Te\u017eji korak je priznati, da molitev brez resnice ne zado\u0161\u010da. \u010ce no\u010demo, da se tragedije ponavljajo, moramo kot dru\u017eba ponovno postaviti mejo: \u010dlovek ni to, kar si izmisli. \u010clovek je to, kar je. \u010ce tega ne bomo priznali, bodo prihodnje generacije pla\u010devale zmedenost z novimi krstami pred oltarjem.<\/p>