Description
Iz predgovora L. M. Epicoca
Vsaka zgodba je svoj svet. Tudi vsak evangelij. Vsi evangelisti pripovedujejo isto zgodbo, toda vsak od njih poudarja poseben vidik Kristusovega življenja. In vendar ima vsaka zgodba ozadje, izhodišče, prapodobo, nekaj, na kar se naslanja.
Sčasoma smo odkrili, da je prav Marko tisto ozadje, tisto pripravljalno platno, na katerem so drugi evangelisti naslikali svoje mojstrovine. Toda Marko je prva mojstrovina, saj se zdi, da nanj ni vplivala nobena posebna uredniška skrb. Njegov poskus ni, da bi pripovedoval o Jezusu, temveč v nekem smislu, da bi mu sledil. Zdi se, da je Kristusova oseba njegova velika »obsedenost«. In to je za nas prednost, saj nas opominja, da je tisto, kar nam mora biti najbolj pri srcu, prav njegova oseba, celo bolj kot njegovi nauki, celo bolj kot njegovo sporočilo.
Srečanje s to Osebo spreminja življenje, naš pogled, naš način razmišljanja; nas spreobrne. Spreobrnjenje je pravzaprav povezano s spremembo obzorja, ki se ne poraja iz sklepanja, temveč iz milosti srečanja.
Strani tega besedila niso nastale kot abstraktno razmišljanje, ampak kot sled srečanja, ki ga izvabijo prav Markove strani in ima za sogovornike na stotine moških in žensk, ki so si vzeli čas za branje, premišljevanje in so se besedilu pustili izzvati.
Tudi zame je bilo izziv pripovedovati »mojega« Marka, torej povedati, na kakšen način mi je evangelist Marko odprl luč za to, kar mi je najbolj pri srcu, namreč za Jezusa. Zdelo se mi je, da mi je prvi in najkrajši od evangelijev bolj kot vsi drugi želel spregovoriti o resničnem Jezusu.
Luigi Maria Epicoco (1980) je duhovnik italijanske škofije L‘Aquila in dekan Inštituta za verske študije Fides et ratio. Od leta 2014 je predavatelj filozofije na Papeški lateranski univerzi. Od leta 2023 predava filozofsko antropologijo na Papeški akademiji Alfonsiana in na Papeški teološki fakulteti Teresianum v Rimu. Posebno se posveča duhovni vzgoji laikov in redovnikov, tudi s prirejanjem predavanj in duhovnih vaj.
Njegova dela so prevedena v več jezikov. V slovenščini je založba Salve doslej izdala
naslednja njegova dela: Sol, ne med – za vero, ki žge; Sveti Janez Pavel veliki; Stanovitni in verodostojni; Nekdo, po komer se lahko zgledujemo in Enejeva izbira. Knjige Teologija in duhovnost duhovnost Luigi Maria Epicoco Markov evangelij Resnični Jezus teologija Luigi Maria Epicoco Pot po straneh Markovega evangelija
Italijanski duhovnik in duhovni pisatelj Luigi Maria Epicoco v tej knjigi za nas in z nami ponovno prebira Markov evangelij. Verjame namreč, da je to evangelij, ki resnično pripoveduje o človeku Jezusu, in zato, kot vsak človek, globoko doživlja vse človeške strasti: ljubi, se jezi, graja, sodeluje. Obljublja, da ne bo nikoli več delal čudežev, a ko se sooči z gobavcem, ki mu reče: »Če hočeš, me lahko očistiš!«, se ga usmili in iz sočutja stori še en čudež.
Epicoco piše, da je Markov evangelij katehetski evangelij, ki govori jezik navadnih ljudi, da bi bil čim bolj razumljiv vsem. To je evangelij Jezusa, ki pridiga po domovih in se odloči za »potepanje«, v njegovem pridiganju pa mu sledijo množice ljudi. Avtor nas spodbuja, naj ga resnično spoznamo. Opustimo vse predsodke o njem, vsako skušnjavo, da bi hodili pred njim in mu narekovali, kaj se nam zdi najboljše, namesto da bi mu sledili. Jezus nam razloži pravo logiko križa: »Vzemi svoj križ in hodi za menoj« (Mr 8,34), ne iz ljubezni do trpljenja, temveč kot vsakodnevni boj proti lastni sebičnosti.
Marko nam predstavi Jezusa, ki je med grešniki sproščen – celo umre z enim od njih na križu. Ozdravlja tudi v soboto, zna stati ob strani tistim, ki so v resnični stiski, brez hinavščine. Jezus, ki se včasih zdi, da bo izgubil, pa v drugih zgodbah kaže edinstven pogum pri soočanju z izzivi.
Ob Jezusovem vstajenju je drama žena osredotočena na eno samo vprašanje: »Kdo nam bo odvalil kamen od vhoda v grob?« Nekaj pričakujemo. Pričakujemo, da nam bo nekdo odgovoril na to vprašanje.
Epicoco nadaljuje: »Vsa naše skrbi so odveč. Zelo pogosto je to, česar se najbolj bojimo, že rešil Bog. Marko nam pripoveduje, da so se te žene ozrle in spoznale, da je bila vsa njihova zaskrbljenost, ki ji je spremljala na tej poti, odveč. Zdaj so bile pred grobom in kamna ni bilo več. Kot da bi nam Marko želel povedati, da po spreobrnjenju ne smemo več misliti tako kot prej, temveč moramo iti po svoji poti na drugačen način. V našem življenju je nekaj bolj zanimivega kot skrb zaradi kamna.«