Spregovoril si v temini mojega srca
Že od nekdaj je prebivalce našega planeta zimsko obdobje zelo vznemirjalo. Dnevi so se krajšali, vedno več je bilo teme in v ozadju je bil strah, da se bo življenje končalo v večni temi. Potem je počasi dan spet dobival svojo moč in končno je sonce premagalo temo. Včasih imamo občutek, da se v našem duhovnem življenju dogajajo iste stvari, ki so povezane z nelagodjem, depresijo in obupom. Življenje je normalen proces v usmeri ugašanja, dokler ne nastopi smrt. Tudi človeška zgodovina na splošno je del tega procesa, saj živimo v družbi, v kateri posamezne inštitucije kažejo svojo ranljivost in mnoge tudi umrejo, mogočneži nas strašijo z velikim upadanjem gospodarske moči in marsikomu se zdi, da se je današnja družba znašla v dolgem temnem tunelu in je brez upanja, da bo prišla na svetlo. Znotraj te strašne teme se iznenada pojavi beseda upanja, ki uničuje temo: luč je zasvetila v temi in tema je bila poražena.
»V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog!« nas je danes nagovoril apostol Janez s prvim stavkom svojega evangelija. Vse se začne s komunikacijo in način, kako komuniciramo zelo glasno govori o tem, kako ljubimo in se vključujemo v ta svet. Besede so lahko resnične ali lažne, jasne ali dvoumne, avtentične ali zavajajoče in prav takšni so naši medosebni odnosi.
Bog začne z besedo, kot je to bilo na začetku, ob stvarjenju. Pred malo več kot dva tisoč leti Bog ponovno izrazi svojo željo, da bi rad govoril z nami, da bi se nam rad približal, da bi rad ponovno vzpostavil tiste prave, zaupljive odnose. V začetku stvarjenja je Božja beseda dajala življenje vsemu, ker še nič ni obstajalo, tokrat pa ista Božja beseda sama postane življenje in si nadene človeški obraz. Bog se nam približa kot človek in dovoli, da se mu približamo, da ga nagovorimo, da stopimo z njim v pravi odnos.
»V začetku je bila Beseda!« Tako začne apostol Janez svoj evangelij. S tem stavkom ne želi povedati le to, da smo spet na začetku, ampak hoče izpostaviti, da vsak začetek pomeni vzpostavljanje nekega novega reda, v ozadju je motiv, velik »zakaj«! Kakšen je razlog, da je Bog prišel živet k nam v podobi tega majhnega otroka v betlehemskih jaslih. Od časa do časa imamo občutek, da naše življenje nima več prave smeri, da nimamo več pravega razloga, zakaj bi še živeli. Zato nam hoče Janez povedati, da je Jezus pravi razlog za življenje, on je pravi motiv, da lahko začnemo znova, kajti z njegovim nastopom naše življenje ponovno postaja vrednota, za katero se je treba truditi. Jezus je pravi razlog, da lahko živimo. Od časa do časa se še vedno pojavi kakšen mrak, ali celo hujša tema, ki dolgo traja in ji ne vidimo konca, toda tema nima zadnje besede. Zimske noči so omejene in pomlad ni več daleč.
Tako kot na začetku stvarjenja tudi z rojstvom Jezusa Kristusa Beseda vstopa v naše življenje, v naše razdejanje, v naš kaos, da bi naredila red. Ta Beseda je kot luč, ki razsvetljuje naše razdejanje, da bolj jasno vidimo, kaj je treba zmetati proč in kako bomo svojo notranjost pospravili. To je prvi korak, kajti šele ko vidimo, kaj vse se nahaja v naši notranjosti, smo sposobni začeti pospravljati in urejevati prostor. Ta naš nered lahko spremeni samo prava Beseda, to lahko spremeni konkretna oseba, Jezus Kristus, ki bo naš kaos spremenil v kozmos, v pravi red, kjer pride do izraza vsa lepota. Ni naključje, da ima beseda »kozmos« isti koren kot beseda »kozmetika«, kar je strokovni izraz za lepoto.
Beseda, o kateri govori Janez v evangeliju, ni kakšna koli beseda, ampak je usmiljenje. Božič je praznik, ki je povezan z Božjim usmiljenjem: Bog prihaja k nam, da bi živel z nami, da bi nam konkretno pokazal, kako nas ima nebeški Oče rad. Zato je njegova Beseda spodbudna, je vedno konkretna, vedno živa, ker je to Jezus, ki je usmiljenje. Božič je zato vedno povezan z usmiljenjem in zato moramo dopustiti, da ta luč, ki odpravlja temo našega življenja, temo greha, temo, ki pokriva našo dušo, zasveti z vso svojo močjo. To novorojeno dete predstavlja novo upanje, da nismo izgubljeni, da nas Bog ni zapustil, da je Bog še vedno tukaj in sedaj.
Seveda to pomeni, da se moramo zganiti in od besed preiti k dejanjem. Naše usmiljenje moram biti stvarno. Naša ljubezen se pokaže v konkretnih dejanjih, ne v besedah, ki jih zelo hitro pozabimo. Jezus je tukaj in sedaj, vabi nas, da se približamo jaslicam, da ga občudujemo tako, da ga posnemamo, da smo tudi sami usmiljeni, prijazni in dobrotljivi.
Župnik Branko Balažic SDB Božični čas Leto B Nedeljska meditacija