Razporeditev učencev v razredu in spontano oblikovanje majhnih skupin ni nič posebnega. V prvi semester prvega letnika pridejo dijaki iz srednje šole, ki še nimajo pomembnejših medsebojnih odnosov.
V prvih vrstah so fantje ali dekleta, ki so zelo motivirani, v srednje vrste bolj heterogena skupina študentov, v zadnje vrste pa študentje, ki jim potencialno najbolj grozi predčasen izpis. Seveda izjeme so vedno možne, recimo izjemno sramežljiv študent. In potem se izkaže, da je najboljši.
Študenti se običajno vedno držijo istega mesta – zato si profesorjsi lažje zapomnija njihova imena – in ostajajo večino časa v isti družbi, ki se je oblikovala v času študija. To izredno koristi njihovemu študentskemu življenju.
Težava nastane, ko zapustijo fakultetni študij: tvegajo, da bodo imeli veliko njim podobnih prijateljev, ki bodo vsi iskali delo v istih pojetjih, s čimer se zmanjšajo njihove možnosti za vzpostavljanje novih srečanj. Veliko priložnosti v njihovem življenju bo namreč odvisnih od tega, ali bodo srečali ljudi, ki so drugačni, zelo drugačni od njih, ali bodo šli v kraje, ki jih ne poznajo, ali bodo doživeli izkušnje, ki bodo daleč od tistih, ki so jih načrtovali. V tem se skrivajo velike priložnosti za rast.
Učilnica je odlična prispodoba sveta, v katerem živimo, v katerem veliko štejejo odnosi in mreže, v katerih se učimo gibati: zdi se, da je usoda nekako že zapisana v začetnih pogojih vsakega od nas.
Izogibanje navadam in že prehojenim cestam
Po mnenju Tanye Menon – ameriške predavateljice in raziskovalke skupinske dinamike – bi bilo dobro, če bi recimo študentje takoj zamenjal mesta v predavalnici in bi bili tako prisiljeni v formiranje novih heterogenih skupin. Navade in ponavljanja, vedno iste poti ali prehranjevanje na istih mestih, omejujejo naše življenje, saj zmanjšujejo število nepričakovanih srečanj, ki so prav tista, ki nam lahko pomagajo v stiski. Vsak od nas samodejno uporablja družbene in okoljske filtre, zaradi katerih ocenjujemo ljudi in se izogibamo tistih, ki se nam zdijo najbolj podobni. In tako živimo, kot da bi bili na vlaku in držali svoje sopotnike ob sebi, ne da bi pomislili, da smo bolj podobni atomom, ki bolj ko se premikajo, več energije ustvarjajo pri srečevanju z drugimi.
Biotska raznovrstnost je tista, ki nam omogoča, da pomnožimo moč odnosov in možnosti. Gospodarstvo – civilizirano, odprto za novosti, inovativno, trajnostno – se lahko rodi le v skupnostih z visoko stopnjo raznolikosti.
Biotska raznovrstnost je vir, ki omogoča, da naravna okolja in tudi človeške skupnosti živijo in se upirajo krizam. Ustaljena skupnost se upira času le, če se zna obnavljati, živeti s svojimi notranjimi razlikami in ceniti izjeme. Odporna je, ker se spreminja, ker ustvarja novo.
Le tam, kjer se ti nasprotujoči si načini na nove načine združujejo, mešajo, vzajemno delujejo, nastajajo nepričakovane možnosti znanja. In seveda, večji ko je presežek raznolikosti, pestrosti, protislovij – z drugimi besedami, biotske raznovrstnosti -, bolj postajajo družbe ustvarjalne in generativne za novo. Ni življenja, ki bi se rodilo iz monotonije, uniformnosti lastnosti, podobnosti, ponavljanja samega sebe. Bolj ko bomo znali to prepoznati v naravi in našem življenjskem okolju, bolj bomo to znali gojiti tudi v človeških skupnostih, v medsebojni in vzajemni pomoči.
Ali lahko tudi za skupnosti, mesta in gospodarstva rečemo, da so biološko raznolika okolja bolj odporna in varnejša za življenje ljudi?
Socialne in urbane študije gredo danes v to smer in poudarjajo, kako prisotnost etničnih in verskih, jezikovnih in kulturnih manjšin krepi odpornost celotnega družbenega sistema, da kulturno bogastvo ne izhaja iz čistosti, homogenosti, podobnosti, temveč iz mešanice in razlik.
Ravno pluralnost, mnogoterost je temelj samega pomena ekosistema, ki ustvarja življenje in njegovo nenehno obnavljanje. Odprtost in stopnja diferenciacije sistema sta tisti, ki omogočata njegovo rast. Biotska raznovrstnost je tista, ki mu omogoča, da se odzove na krize in se spreminja v nekaj drugega.
Razlike, ekscentrični profili, kritični čut
Če svet napreduje, ko se ustvarjajo pogoji za izmenjavo in ustvarjalne razlike, potem moramo znati vzgojiti “dobro zgrajene glave” (po formuli Edgarja Morina), ki se znajo vključiti in so pripravljene na spremembe. Sposobne osmisliti bolj človeško in civilizirano vizijo človeških in gospodarskih odnosov.
Poimenujmo je Marta: je študirala na klasični gimnaziji, kjer so ji nekateri razsvetljeni učitelji predlagali prostovoljno delo v mednarodnih taborih in razne poletne dejavnosti z socialno ogroženimi, pri Oratoriju …. Tako je lahko združila strog študij z življenjskimi izkušnjami v stiku z izzivi (revščina – materialna, socialna) sveta. Na koncu je dokončala študij ekonomije. Prejela pa je klic iz podjetja, specializiranega za umetno inteligenco. Zakaj je tako vrhunsko podjetje izbralo prav njo? Ko je po diplomi zbrala ideje za pisanje svojega prvega življenjepisa, se ji je zdelo, da ni dosegla ničesar. Srednja šola, dobra fakulteta, … kaj več pa že ne. Nato se je spomnila izkušenj, ki so ji spremenile življenje, in jih zapisala v življenjepis. Bila je intuicija.
Danes velika podjetja iščejo profile, kot je bil njen. Iščejo izkušnje, ki se ujemajo s kvalifikacijami. V nekaterih primerih iščejo le izkušnje, kvalifikacije pa so drugotnega pomena.
Razlike zmagujejo, ekscentrični profili, radovedne in avtonomne poti imajo prednost. Škoda, da šole in univerze težko razumejo te kulturne spremembe.
V šoli se še vedno nagrajujejo homologirani profili, prilagajanje pravilom in odsotnost ustvarjalnosti. Predlaga se, da mladi preživijo leta v šoli in se odrečejo športu, umetnosti, glasbi in prostovoljnim delovnim izkušnjam. Zaprti so v učilnice, in kar je še huje, v učilnicah se nagrajujejo le nekatere oblike inteligence. Kje pa lahko gojijo ustvarjalnost, kritični čut, ročno spretnost, sposobnost sodelovanja, velikodušnost, podjetniški duh?
Pomembno je, da si eksperimentiral, okusil življenje, se spoprijel z izzivom, ko si poskušal narediti nekaj, česar nisi znal narediti. Pomembno je vedeti, kako organizirati igro skupine otrok na dvorišču, v begunskem taborišču, ne biti sramežljiv pred invalidnim otrokom, znati pripraviti večerjo z majhnimi otroki ali organizirati izlet s prijatelji. Zmaga Marta, ki ima temeljito izobrazbo in ima življenjepis, poln resničnih izkušenj.
Add Comment