Ljubi Gospoda svojega Boga z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem!
Naše življenje je razpeto med številnimi možnostmi: kaj vse ti ponuja digitalna družba in prosti trg. Le denar moraš imeti in ti je vse dosegljivo. Ali res? Imamo toliko načrtov, želja in sanj, a zelo hitro spoznamo, da zaradi neomejenih možnost nič pravega ne dosežemo. To najprej opazimo v naših odnosih: koliko obljub, naklonjenosti in stisko rok, a na koncu sledi razočaranje, ker je veliko zadev narejenih s figo v žepu. Vse, kar je lepo, dobro in pomembno je tako kratkotrajno, da se nam zdi, da je šlo mimo, ne da bi pustilo kakšno sled.
Kaj nam je govoril današnji evangelij? Eden izmed učiteljev postave, danes so to pravniki, ki poznajo vse zakone, je Jezusa postavil na preizkušnjo: »Katera je največja zapoved v postavi?« Kaj bo Jezus izbral? Kako gleda Jezus na srečo, ki za vernega Juda sovpada s popolno poslušnostjo Gospodovi postavi?
Ali lahko nekdo uboga celotno postavo, ki ima 613 zapovedi in prepovedi – 248 je pozitivnih, kaj je treba storiti in 365 negativnih, kaj se ne sme storiti. Ko o tem razmišljaš te začne boleti glava. Če ne moreš ubogati celotne postave, ne moreš doseči sreče. Je pač tako: ko se za nekaj odločiš, kakšno drugo stvar izključiš. To je učitelj postave dobro vedel, zato je Jezusa izzival. Hotel je najti opravičilo za svojo osebno nezmožnost, da bi ubogal vse, kar je zahtevala Postava, ker se vse zapovedi zdijo enako pomembne. Tudi v našem življenju se dogaja isto: vse se zdi pomembno in nujno, zato marsikdo obstane na istem mestu in se ne more odločiti, kako iti naprej.
Jezus je Bog, zato je onkraj Postave, ki postavlja omejitve. On sam je ključ do razumevanje vsega, kar obstaja, on je temelj in izhodišče, saj je bil že na začetku, ko je vse nastajalo. Njegov ključ za razumevanje je v molitvi Šema Izrael (Poslušaj, Izrael!), ki jo vsak verni Jud recitira dvakrat na dan. Ta molitev je hkrati tudi zapoved, kot da bi rekli: »Daj, o Gospod, da bom sposoben uresničiti, kar si želiš od mene!«
Osnova vsega je zapoved ljubezni: vsak dan počenjamo veliko stvari, zastavljamo si vedno nove cilje, naredimo veliko dobrih del, toda, če v ozadju ni ljubezni do Boga, smo zapravili svoj čas za stvari, ki minejo in ne bomo resnično srečni.
Sam sem trdno prepričan, da ljubezen je, ali pa je ni; ljubiš ali ne ljubiš. Kakšna druga možnost ne obstaja. Za judovsko skupnost je bila ljubezen do Boga osnova, ki je skupnost držala pokonci. Kdor ni ljubil skupnosti, je bil izobčen, zavržen. Danes je seveda drugače: prvi sem jaz. Jaz sem središče, zato je ljubezen do samega sebe osnova, pogoj, da bom lahko ljubil bližnjega in Boga.
Vendar je danes potrebno ljubezen do Boga spet postaviti na prvo mesto. Ta ljubezen me spomni, da nisem jaz središče življenja. Življenja si nisem sam ustvaril, ampak sem ga prejel kot dar in zato sem vsak dan poklican, da se za ta dar zahvaljujem in ga na tak način vračam. Ko ljubim Boga, ponovno odkrivam sebe kot osebo: vse, kar sem, pripada njemu. Zato se spodobi, da ga ljubim z vsem srcem, z vso dušo in z vsem, o čemer razmišljam. Ko so telo, duh in duša usklajeni, ko je srce mirno, doživljam takšno srečo, ki mi je svet ne more dati. Ko sem umirjen v sebi, čutim, kako me ima Bog rad, kako me je on prvi ljubil in mi vtisnil v moje srce globoko znamenje, da sem enkraten, neponovljiv, ljubljen od Boga Očeta, ki me sprejema za svojega otroka. Ljubezen do Boga čutim, ko sem tam, kjer sem hotel biti, eno s samim seboj in z vsem, kar me obdaja. Boga ni mogoče ljubiti in biti hkrati razdeljen v sebi.
Učitelj postave je Jezusa vprašal samo, katera je največja zapoved. Jezus mu je odgovoril, da ljubezen do Boga ni le največja, ampak tudi prva zapoved. Iz nje neizogibno izhaja druga, ki ni le ljubezen do bližnjega, ampak predvsem klic k ljubezni do sebe.
Začeti je treba pri sebi: če ne ljubim sebe, če ne sprejmem svojih ran in svoje temne plati, če ne sprejmem svoje zgodbe, se bom težko mirno razdal komu drugemu. Če se ne ljubim, bom pri drugih sovražil tisto, česar pri sebi ne cenim. Če se ne ljubim takšnega, kot sem, bom zavidal tisto, kar me pri drugih spominja na mojo revščino.
Ko sebe ljubim takšnega kot sem, sem sposoben narediti naslednji korak: ljubiti druge takšne kot so, z vsemi njihovimi napakami, slabostmi, sencami in radostmi. Jezus nas vabi, da smo celoviti, ne polovičarji, ki danes ljubijo, jutri sovražijo, tretji dan dajejo obljube s figo v žepu. Ljubezen namreč ni neka teorija, ampak klic v akcijo. Boga ne poznamo zaradi znanja, ki smo ga prejeli pri verouku, ampak so v ozadju konkretne izkušnje, kako me ima Bog rad, kako mi odpušča in je z menoj usmiljen. Ko pridem do tega spoznanja in izkušnje, lahko rečem: »Gospod, hvala za tvojo ljubezen. Bodi z menoj, da bom sposoben tvojo ljubezen deliti naprej!«
Župnik Branko Balažic SDB
Leto A, 23. October, 2026