Ne bom vas zapustil sirot!
»Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi!« Tako se je začel današnji evangelij, ki ga je zapisal apostol Janez, učenec, ki je bil prepričan, da ga ima Jezus najrajši. Izkušnja ljubezni je osnova srečnega in zadovoljnega življenja. To je dobro vedel Jezus, zato se je skrbno pripravil na slovo od svojih učencev. Imel jih je neznansko rad, zato je želel, da bo njegov testament, njegov zadnji govor, povezan z ljubeznijo.
Ljubezen ni kakšna abstraktna zadeva, ampak predstavlja neko pot, konkreten jezik, značilne geste, po katerih jo je mogoče prepoznati. Zato pravimo, da se ljubezen ne izčrpa v lepih besedah, ampak v dejanjih, ki ostanejo nepozabna, ker zapustijo za seboj določene sledi. Spomnimo se Adama in Eve: Bog ju je ustvaril iz prsti zemlje, dal jima je določeno obliko in ju postavil v rajski vrt. V tem vrtu so bila številna drevesa, prijetna za oči in njihovi sadovi dobri za jed. Ta vrt je imel ograjo in samo znotraj tega posebnega kraja, ki je bil napolnjen z nepopisno ljubeznijo, sta se Adam in Eva dobro počutila. Ta podoba raja je postala temelj za pravi razvoj izraelskega naroda, ki je bil rešen iz egipčanske sužnosti. Da bi lahko preživeli na poti v obljubljeno deželo so na konkreten način občutili, kako jih ima Bog rad. Prejeli so zapovedi, ki naj bi jim pomagale, da bi ostali zvesti Bogu, ki je ljubezen brez meja.
V današnjem evangeliju je Jezus ponovil to praželjo, ki je temelj vsega stvarstva, še prav posebej človeka in njegove zgodovine: »Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi; jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj.« Zapovedi so torej ograja, ki nas varuje znotraj vrta, kjer so naši odnosi povezani z ljubeznijo.
Tako kot vsaka ljubezen, morajo tudi odnosi med Jezusom in učenci biti pripravljeni na spremembe. Vedno pridejo trenutki, ko se ljubezen pojavi v neki novi obliki. Učenci se morajo pripraviti na Jezusov odhod, sprejeti morajo dejstvo, da bo treba zunanje oblike ljubezni ponotranjiti, prenesti jo bo treba v srce in ta odnos z učiteljem živeti na nov način. Pravo ljubezen ne sme zlomiti nobena oddaljenost. Zato je zdrava in živa samo tista skupnost, ki jo nobeno ločevanje, nobena oddaljenost ne more zlomiti.
Pred učenci je bila prihodnost, ko bi lahko postali sirote. Tega dejstva niso mogli zanikati. Čutili so, da bo Jezus odšel in bodo ostali brez očeta, brez prijatelja, brez učitelja. Zato jih je Jezus skušal pomiriti in jim zagotovi svojo navzočnost: »Ne bom vas zapustil sirot, prišel bom k vam.« Ta Jezusu obljuba velja za vse ljudi, do konca časov.
Kaj pomeni biti sirota? Sprijazniti se z življenjem, ki je prazno, brez vsebine. Ko izgubimo starše, se pred nami pojavi nova možnost rasti: trenutek, ko v pravem pomenu besede postanemo dediči, odrasli, sposobni sprejeti odgovornost za vse, kar nam je oče zapustil. Učenci so se pripravljali na trenutek, ko bodo morali svoj odnos z Jezusom ponotranjiti, narediti prostor v svojem srcu in se prepustiti takšni povezanosti z učiteljem, ki je nobena prepreka ne more uničiti. To je dar, ki ga Jezus poklanja celotni Cerkvi. To je obljuba Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi, učenci pa ga poznajo, ker jim ga bo Jezus poslal na binkoštni dan, da jih bo spremenil v resnične pričevalce, ki se nikogar ne bojijo. Sveti Duh je namreč naš zaščitnik, ki nas povsod vodi in nas navdihuje.
Tega Jezusovega poslanca svet ne sprejema, ker se ustavlja na površini vsega vidnega in ne prodre v globino. Zato svet ne vidi Božje navzočnosti, ki se skriva v vsaki stvari, še prav posebej pa v vsakem človeku. Kdor se zadovolji s trenutnim užitkom ne doživi globine skupnosti, ki je povezana z Bogom. Bog govori v drugačnem jeziku, kar je apostol Janez izrazil takole: »Tisti dan boste spoznali, da sem jaz v Očetu in vi v meni in jaz v vas« (Jn 14,20). Kdor se ustavi ob zunanjem blišču, ne doživi globoke lepote Božje navzočnosti, ki se skriva v človekovem srcu.
Župnik Branko Balažic SDB Leto A Nedelja med letom Velikonočni čas