Ne morete služiti Bogu in mamonu!
Današnje razmišljanje bom začel s Caravaggiovo sliko »Kvartopirci« iz leta 1594. Na prvi pogled se zdi, da je slika “Kvartopirci” preprost žanrski prizor – igra kart med tremi mladimi moškimi. Toda če pogledamo natančneje, nas bo potegnila v svet dvoličnosti, nedolžnosti in prepada moralne korupcije. Slika nam predstavi tri ključne osebe: Dobro oblečenega, naivnega mladeniča, ki se osredotoča na svoje karte. Nasproti njemu je elegantno oblečen mladenič, ki je utelešenje roparskega šarma. Med njima je starejši, ostareli moški z obrazom, na katerem sta vidna premetenost in izkušenost. Prizorišče je pripravljeno za klasično prevaro: dva izkušena prevaranta v tandemu skušata ogoljufati nič hudega slutečo žrtev. Mladi kartar s kartami za pasom se pripravlja na svojo potezo. Medtem njegov starejši sostorilec pokuka bogatemu fantu čez ramo in je pripravljen nakazati zmagovalno strategijo. Vsak element na sliki je fiksiran, nepremičen. Mi kot gledalci smo nemočni, da bi spremenili izid, prav tako nemočni kot nevedna žrtev, ki jo bodo oropali. Slika nam predstavi ne eno, temveč dve možni izgubi nedolžnosti:
Prva predstavlja bogatega mladeniča, ki bo prevaran: Gre za izgubo naivnega mladeniča, ki se bo znebil svojega denarja in, kar je še pomembneje, svojega zaupljivega pogleda na svet.
Njegov nasprotnik je mladi kartar na pragu zločinskega življenja: pozorno si je treba ogledati obraz tega goljufivega mladeniča. Njegovo telo je napeto, ustnice se razmaknejo, kar kaže na nervozno negotovost. Stoji na pragu preobrazbe in se bo z vso predanostjo odločil za življenje v prevarah.
Zdi se, da starejši moški, ki stoji za njima, napoveduje njuno prihodnost – strogo opozorilo, kaj lahko postaneta.
Kako se mi počutimo, ko opazujemo različne prevare na političnem, gospodarskem, kulturnem ali kakšnem drugem področju? Ogoljufane osebe spontano sprožijo usmiljenje in stud do tistih, ki so nemoralni. Težje pa se postavimo v vlogo teh preračunljivih izzivalcev, ki bi radi obogateli na tuji račun. Mimogrede se lahko zgodi, da smo sami ravno takšni, a si to nočemo priznati.
Življenje je igra, v kateri hočemo zmagati na vsak način. Tudi mi pogostokrat uporabljamo dvojna merila, o katerih je govoril prerok Amos v prvem berilu: »Kdaj bo mimo sobota, da bomo odprli žitnice; da bomo zmanjšali mero, povečali uteži in podtaknili varljivo tehtnico?« Vedno smo tudi pripravljeni opravičevati prevaro. Naši medosebni odnosi so pravo okolje, kjer prihaja do nepoštenosti: vse stvari tako zapakiramo, da so videti kot lepo darilo, v resnici pa se želimo znebiti stvari, ki jih sploh ne rabimo. Prerok Amos pravi, da bomo tako »za denar kupili siromake, za par čevljev ubožca«.
Za vsakega pa slej ko prej pride trenutek polaganja računov, ko moramo pokazati, kakšni oskrbniki smo bili. Luka nam je govoril o oskrbniku, ki so ga zatožili, da zapravlja bogataševo imetje. Ni sicer jasno, ali je bila obtožba resnična ali samo natolcevanje. Vsekakor se mora oskrbnik pripraviti na zagovor.
Kot prvo je treba vedeti, da je vse, kar smo in kar imamo, dar in ne imetje, ki nam pripada. Življenje nam je bilo podarjeno. Ko to pozabimo, poskusimo vse spremeniti v svojo lastnino. Spomnimo se Adama v raju: drevo sredi raja je hotel spremeniti v svojo lastnino. Ko je to naredil, je začel umirati. Zato je služabnik iz evangelija povabljen, da razmisli, kakšen odnos ima do stvari, do odnosov, do različnih vlog v svojem življenju. Jutri morda nič od tega, kar ima, ne bo več mogel imeti.
Bogastvo nam daje iluzorni občutek, da smo lastniki. In stvari, ki jih imamo, postanejo naši gospodarji. Pred to skušnjavo je bil tudi Jezus, ko je bil na začetku svojega delovanja v puščavi. Takrat se je odpovedal trem stvarem: bogastvu, časti in prevzetnosti.
Gospodar je pohvalil krivičnega oskrbnika. To gospodarjevo gesto marsikdo ne razume. Tudi sam dolgo časa nisem razumel, zakaj je gospodar pohvalil oskrbnikovo nepoštenost. V resnici Jezus ne hvali nepoštenost, ampak način, kako se je soočil s težko situacijo v svojem življenju: videl je priložnost, da lahko do zadnje minute masno zasluži, a je hkrati razumel, da se bo rešil samo tako, če bo začel razdajati, zmanjševati dolgove. Odpuščanje nas postavi v drugačno okolje, ko postanejo prijatelji vsi tisti, ki nam ne bodo mogli vrniti. Odpuščanje nima nič skupnega s trgovanjem: avtentično je v toliki meri, kolikor si drugi ne zasluži, da bi mu bilo odpuščeno.
Če se vrnemo k Caravaggiovi sliki Kvartopircev, se lahko vprašamo, s katero od treh oseb se lahko poistovetim. Apostol Pavel je prijatelju Timoteju pisal: »To je namreč dobro in po volji Bogu, našemu odrešeniku, ki hoče, da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice.« Goljufi in ogoljufani, vsi imamo novo priložnost, da spremenimo svoje življenje, postanemo usmiljeni, vedno pripravljeni na odpuščanje. Jezus mi daje novo priložnost: kako jo bom izkoristil?
Župnik Branko Balažic SDB
Čas med letom Leto C Nedelja med letom Nedeljska meditacija