Da bi bili vsi eno
Ko klepetamo drug z drugim, navadno rečemo: »Bil sem pri prijatelju. S sodelavcem sva šla k njemu na kozarček.« Jezus pa se je v molitvi obrnil na Očeta takole: »Da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju!« Malo čudno se nam zdi govoriti, da »si v nekom«. Hkrati pa dobro vemo, da je človek poln samo, ko je nekaj »v njem«, ne pa poleg njega. To pomeni, da si z nekom eno na tak način, da se z njim zliješ, da enako mislita, čutita, reagirata, delata. To pomeni, da sta neke vrste drug drugemu dom. Pri najglobljih odnosih gre za to, da si »v«, ne samo, da si poleg, da si blizu, da si v stiku, temveč da si v drugem v vsem, kar te določa in oblikuje kot človeka. Iz nečesa je treba rasti. Jezus je bil tako povezan z Očetom, da sta bila eden v drugem, da sta bila popolnoma eno.
Jezusova želja, da bi bili tudi mi eno, kakor sta on in Oče eno, je v današnjem času za večino strašljiva. Mi iščemo na vsakem koraku enkratnost, neponovljivost in zato se vsak posameznik boji za svoj obstoj. Jezus vidi enost z Očetom kot edini pravi način, kako lahko pričujemo za svet, ki se oddaljuje od Boga. Če ni tako, smo se lotili reševanja na napačnem koncu. Jezus vidi rešitev vseh težav v tem, da se naslonimo na Očeta. Za sodobnika pa je temeljno vprašanje, ali bo našel zase dovolj prostora pod soncem, ali bo sposoben zablesteti pred drugimi.
Kakšna je naša praksa? Fant in dekle imata vsak svoje hobije, svoje sanje, svoje prijatelje. Mož in žena imata vsak svoje predstave o hiši, ki jo želita zgraditi, o otrocih, katero izvenšolsko dejavnost naj si izberejo. Vsak si po svoje predstavlja skupno življenje in še marsikaj. Vsak ima svoj načrt, kako bo uspešen in srečen. Ker je tako, marsikje pride do razdora in se razidejo.
Biti v Očetu kot je Jezus v Očetu pomeni, da se je treba spusti v izvir življenja. Ta izvir je Bog, kajti od njega prihaja življenje, on si je zamisli vsakega od nas in k njemu se vračamo. Ko se potopimo v izvir življenja, bodo naše ideje prave, živeli bomo na pravi način.
Spomnimo se na Adama in Evo: imela sta vse pred seboj, le od drevesa spoznanja naj bi ne jedla. Prav nad tem drevesom sta hotela imeti oblast. In mi, potomci prvih staršev, smo vedno pred veliko skušnjavo, da bi sami postali središče raja, središča spoznanja dobrega in slabega. Vsi se bojimo, da bomo z drugačnim ravnanjem izgubili del sebe. Jezus pa nam zagotavlja, da takrat, ko smo eno z Njim in z Očetom, ne bomo nič izgubili. Strah, ki se mu prepuščamo nas vedno vodi vstran od pravega življenja. Namesto, da bi razmišljali, kako bomo čim lepše živeli skupaj, se trudimo, kako bomo čim prej šli vstran in si čim več privoščili. Namesto, da bi gradili topel dom in se potrudili za dobre temelje, se starša prepirata o tem, kakšna bo kuhinja in kakšne bodo okenske police. Namesto, da bi gradili družbo, v kateri bo dovolj prostora za vsakega, se prepiramo, kdo bo prevzel ta ali oni položaj.
Edinost in enkratnost nista dve različni smeri, ki se oddaljujeta druga od druge, ampak se med seboj dotikata. Bog je prvi, ki je poskrbel za našo enkratnost: ostal je med nami, vsak dan nas krepi z različnimi milostmi, da bi mi lahko zajemali z veliko žlico. Naša prava enkratnost je v tem, da se oklenemo Jezusa, ki je med nami samo zato, ker je naš odrešenik, ker nam samo on zagotavlja polnost življenja.
Jezus je imel pri zadnji večerji dolgo molitev in prošnjo k Očetu, da bi se vsi kristjani ljubili med seboj in bili med seboj čim bolj edini, kljub različnosti. Vsakdo od nas je enkraten in s tem različen, s svojim lastnim mnenjem. Ta različnost pride do izraza vsepovsod, v krogu prijateljev, znancev, sodelavcev, v družini, v župniji. Kljub različnosti pa se moramo zediniti v osnovnih vprašanjih glede vere in spoštovati temeljno zapoved, o kateri Jezus pravi: »Kakor sem vas ljubil jaz, se tudi vi ljubite med seboj.«
To pa je sposoben le tisti, ki ve, da je ljubljen. Samo tisti, ki se zaveda, da je ljubljen, je sposoben ljubiti brate in sestre tako, kot jih ljubi Bog. V svoji ljubezni postaja vedno bolj podoben Njemu, je vedno bolj v Njem in eno z Njim. Ker je eno z Bogom, se zna veseliti vsega, kar mu Bog podarja: lepot življenja, katerih je deležen; bratov in sester, ki mu jih Bog pošilja na njegovo pot. Kdor resnično ljubi v njih ne vidi tekmecev, ki ogrožajo njegovo prvenstvo pri Bogu in pri ljudeh. Kdor je v Bogu, zavrača zavist in ljubosumje, ki razdeljujeta, ranita in povzročata trpljenje. Dela ravno nasprotno: veseli se darov svojih bratov in sester, njihove različnosti in mnogoterosti in skupaj z njimi gradi Božje kraljestvo v svetu, v katerem je samozadostnost na vrhu lestvice.
Župnik Branko Balažic SDB
Leto C, 1. June, 2025