Kako ljubiti?
Za Janeza Boska pravijo, da je kot otrok hotel biti vsepovsod zraven. Ko je bilo kje v bližini kakšno žegnanje so prišli tudi rokohitrci in vrvohodci, ki so zabavali zbrano množico. Janez je vedno hotel biti v prvi vrsti, da je lahko opazoval in dognal, da daje vrvohodcu ravnotežje dolga palica. Doma je med dvema drevesoma zvezal debelejšo vrv in v prostem času dneve in dneve vadil, dokler ni obvladal ravnotežja. V življenju vedno povsod iščemo ravnotežje, zato na pločniku ne hodimo čisto ob robu, tudi na stopnicah, ki nimajo ograje, hodimo bolj po sredini, pri sklepanju pogodb moramo malo popustiti, da lahko svoj izdelek prodamo in vsaj minimalno zaslužimo. Mnogi postanejo eksperti na področju diplomacije, da ne bi potegnili krajši konec. Skratka, povsod, tudi v ljubezni, iščemo neko ravnovesje, da smo zadovoljni in je naše življenje smiselno.
Božja beseda, ki smo jo danes poslušali, ni govorila o iskanju nekega ravnovesja, ravno nasprotno, Božja beseda obrača na glavo naše razmišljanje o dobrem počutju. V prvem berilu smo slišali, kako je vojak Abišaj rekel Davidu: »Danes ti je Bog izročil tvojega sovražnika Savla v roko. Dovoli zdaj, da ga enkrat s sulico pribijem k zemlji!« David mu je odgovoril: »Nikar ga ne ubij! Kajti kdo bi mogel iztegniti svojo roko zoper Gospodovega maziljenca in ostati nekaznovan?« David ni privolil v maščevanje, kar je bilo med Judi običajna praksa, ampak je Savla izročil v Božje roke. Pomislimo, kaj vse bi sodobnik naredil, da bi se znebil svojega tekmeca in sovražnika, ko druge uničuje z globokim prepričanjem, da dela dobro. Vse revolucije se navadno končajo s pobijanjem nedolžnih, namišljenih sovražnikov. Marsikdo opravičuje takšna dejanja s sklicevanjem na Sveto pismo, kjer piše: »Zob za zob, oko za oko!« Pri tem pa pozabljanju, da je od takrat, ko je bila ta praksa zapisana, preteklo več kot tri tisoč let.
Danes govorimo, da ima vsakdo, tudi najhujši kriminalec pravico do dostojnega, človeka vrednega življenja. In vendar besedo »maščevanje« nismo izključili iz vsakodnevne prakse. Marsikje na šoli socialna delavka otroku, ki je s strani sošolcev zlorabljen, pravi: »Sprašuješ, kako se boš zavaroval pred nepridipravi: Udari nazaj!« Maščevanje vedno rodi novo maščevanje in sproža številne vojne. Včasih je edina stvar, da se počutimo bolje, da ne posnemamo nasilnežev in se raje umaknemo.
V začetku svojega razmišljanja sem omenil, da v življenju vedno iščemo recipročnost, ravnovesje, stabilnost. To je osnova bontona, ki se ga učimo, to je v skladu s kulturo, v kateri smo bili vzgojeni, toda to ni v skladu z evangelijem. Jezusova logika je drugačna od našega »daj-dam« prepričanja oziroma dvojne igre »kakor ti meni, tako jaz tebi!«. Jezus pravi drugače: »Kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim!« Rečeno bolj preprosto: tako kot ti želiš, da bi te drugi sprejemali in se obnašali do tebe, tudi ti sprejemaj druge in se obnašaj do njih. To pa je na glavo obrnjena logika maščevalnosti in recipročnosti.
Jezusova logika ni naša človeška logika, zato se je tudi ne morem naučiti zgolj s svojim prizadevanjem. Zavedati se moram, da je bil Jezus tisti, ki je svojo logiko vtisnil v moje srce že na začetku, ko sem bil spočet. Jezus me zato ne ocenjuje v skladu z mojim obnašanjem, ampak odpušča vso mojo krivdo, ozdravlja vse moje bolezni.
Jezus ni prišel kot naš odrešenik zaradi naših zaslug, ampak zaradi svoje ljubezni, ker je milostljiv in usmiljen. V ozadju ni nobene recipročnosti, kajti njegova ljubezen odpušča naše grehe, njegova ljubezen sprejema našo sovražnost, sprevrženost, maščevalnost in odpad. Če hočemo posnemati Jezusa, se moramo odreči logiki tega sveta in sprejeti Božjo logiko. Jezus nam pravi: »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen vaš nebeški Oče!«
Župnik Branko Balažic SDB Čas med letom Leto C Nedelja med letom Nedeljska meditacija