Ali pričakuješ koga?!
Vedno smo v nekem pričakovanju. Takšno je pač življenje večine. Pričakujemo kakšno spremembo na boljše, da bomo našli pravi odgovor na trenutno zagato, da bodo nastopili boljši časi. In neštetokrat smo na koncu razočarani. In živimo naprej brez pravega upanja. Prerok Izaija nas je v prvem berilu vabil, da ne smemo izgubiti upanja niti takrat, ko se nam zdijo zadeve nemogoče. Besedilo, ki smo ga slišali je napisal, ko se je z ostankom izvoljenega naroda leta 539 vrnil iz babilonske sužnosti v porušeni Jeruzalem in je bil pred njimi nov začetek. Takole je zapisal: »Tolažite, tolažite moje ljudstvo, govori vaš Bog!« To zveni kot klic vojaškega komandanta pred četo in vojaki ta njegov klic ponavljajo, dokler ne vzvalovi po vsej kasarni kot klic v akcijo. Izaija je namreč izrekel besede, ki so ostanek ljudstva, ki je bilo pol stoletja brez pravega življenja, navdale z novi upanjem, da je pred njimi boljša prihodnost.
Pogostokrat se nam dogaja, da je naše življenje tako na dnu, da smo popolnoma zablokirani in ne vidimo nič dobrega in lepega pred seboj. Vedno bolj smo osamljeni in življenje nima več nobenega smisla. Ob Izaijevih besedah so se mnogi spraševali: »Kje je naš Bog? Na koga se lahko zanesemo?« Pot iz Babilonije v Judejo je potekala po puščavi, kjer ni nič stalno, kjer nenadni veter takoj zabriše vse sledi. Kakšno prihodnost si lahko zamišljaš v takšnih razmerah? Kako si lahko predstavljaš nekdanjo zeleno pokrajino z različnim sadnim drevjem in vinsko trto, ko je pred teboj samo pesek? Kako si lahko zamišljaš Boga v srcu, ki je prazno kot pesek in kjer Božje seme ne more pognati nobenih korenin. Izaija je gledal pred seboj izgubljeni narod, ljudi, ki so v Jeruzalemu imeli pred seboj same razvaline in vendar jih vabi, naj povzdignejo svoje glave kvišku: »Glejte, vaš Bog prihaja z močjo. Svojo čredo pase kakor pastir, jo zbira s svojo roko, jagnjeta nosi v svojem naročju, počasi vodi doječe.«
Kako so te prerokove besede delovale na ljudstvo, ki se je zavedalo, da so si suženjstvo zaslužili zaradi svoje nezvestobe. So si zaslužili tudi svobodo? Kdo to verjame? Narod se je namreč zavedal, da ni vreden svobode in hkrati ni mogel sprejeti resnice, da jim je svoboda podarjena kot nezaslužen Božji dar. To resnico je razodeval apostol Pavel v svojem pismu Titu, ko pravi: »Ko sta se razodeli dobrota in človekoljubnost Boga, našega odrešenika, nas je rešil, a ne zaradi pravičnih del, ki bi jih storili mi, marveč po svojem usmiljenju, s kopeljo prerojenja in prenovitve po Svetem Duhu.«
Tako kot izraelski ostanek, ki se je vrnil v Jeruzalem, smo tudi sami večkrat nezaupljivi do Boga in nismo pripravljeni sprejeti njegovega daru. Radi bi stvari, ki jih si jih prislužimo s svojim delom, z lastnim prizadevanjem. Nočemo daru, ampak plačilo, ki smo si ga zaslužili in nam pripada. Ker se to ne zgodi, je v življenju mnogih prišlo do blokade: sami se ne morejo rešiti, torej kdaj bo prišel čas, ko se bo pojavil pravi rešitelj, ki jim bom nakazal pravi izhod. In na tej točki se je začel današnji evangelij: »Ljudstvo je živelo v pričakovanju in so se v srcu vsi spraševali o Janezu, če ni morda on Mesija.«
V Janezu Krstniku so naenkrat mnogi videli odrešenika: on je nekaj zahteval od njih, da nekaj naredijo v svojem življenju, da se spreobrnejo, da stopijo na drugačno pot. Jezus pa se jim je predstavil s svojim usmiljenjem, z Očetovim darom. To je čisto nekaj drugega. In ravno s tem je Jezus začel: čeprav mu ni bilo potrebno prejeti Janezov krst, je vendar stopil v vodo, v katero so vstopili že mnogi pred njimi z vsemi svojimi grehi. On ni hotel biti odrešenik na daljavo, ampak od blizu, zato je stopil v vodo skupaj z vsemi grešniki. In tedaj se je razodela sveta Trojica: Sveti Duh je prišel nadej v telesni podobi kakor golob in zaslišal se je glas z neba: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« Jezusov krst v Jordanu pomeni nov začetek, ki ne bo le za ostanek izvoljenega naroda, o katerem nam je govoril prerok Izaija, ampak za vse človeštvo. Vsi smo v Božjem načrtu, usmiljeni Bog nikogar ne izključuje, od njega se oddalji vsak sam, ko Božje ponudbe ne sprejme in želi biti sam svoj osvoboditelj.
Župnik Branko Balažic SDB Božični čas Leto C Nedelja med letom