Gospod Bog, pomagaj mi, da me utrujenost ne bo ustavila v iskanju tebe!
Ste kdaj opazovali reševanje ponesrečene osebe v gorah. Ena oseba ni sledila markacijam in se je za sestop odločila po bližnjici. Naenkrat se je znašla na točki, kjer se je steza nehala in ni mogla več ne naprej in ne nazaj. Pokliče prijatelja, ki je nekaj deset metrov nad njo in ta mu vrže reševalno vrv, na katero se naveže, potegne za vrv in začne se reševanje. Vlečenje vrvi poteka preko ostrih skal in vrv se začne natrgovati. Bo zdržala še nekaj deset metrov vlečenja teže blizu 100 kg ali se bo pretrgala in bo ponesrečenec zgrmel v globino? Ko takšno reševanje spremljamo v živo, ali v dokumentarnem filmu, marsikdo pozabi dihati in roke sklene v molitev: »O Bog, reši ga!«
Nekaj podobnega se nam dogaja, ko se oseba, s katero smo bili zelo povezani, odloči, da nas bo zapustila. Takrat imamo občutek, da se bo vrv, ki je obe osebi povezovala, da sta zaupali druga drugi, pretrgala in se bo naše življenje končalo. Takrat kričimo na ves glas, da bi nas kdo slišal in nam priskočil na pomoč. Naši odnosi so bili polni toplih čustev in naenkrat tega ni več. Ostalo smo sami, ozračje je hladno, v svoji notranjosti čutimo, da je vse prazno in ni nobene stvari, s katero bi to praznino zapolnili. Ko pride do ločitve smo sami s seboj, takšni kot smo v resnici, brez nekega pretvarjanja. Šele ta trenutek se zavedamo, kaj nam je oseba, ki je ni več, pomenila. Kako nas je ta oseba imela rada, kako nam je stala ob strani, ko so nas vsi zapustili. Zato smo v trenutkih takšne izgube prestrašeni, ne vidimo prave rešitve, obstali smo na mestu in se nismo sposobni premakniti naprej. Radi bi spregovorili besede slovesa in drugi osebi zagotovili, da jo imamo radi, a te priložnosti ni več. Besede odmevajo v prazno.
Jezus je bil z apostoli pri zadnji večerji. Večerja se počasi zaključuje in on dobro ve, da prihaja trenutek, ko bo vzet od svojih učencev. Kako jih bo pripravil na svoj odhod? Kot svoj testament jim je dolžan povedati stvari, ki jih bodo držale skupaj, da bodo lahko ostali še naprej povezani med seboj. Ne smejo se počutiti same in zapuščene.
V antiki so v takšni situaciji vzeli nek predmet in ga prelomili na pol: vsakdo je dobil polovico vse do dneva, ko sta se ponovno srečala in oba kosa dala skupaj in ju ponovno povezala. Grška beseda »synballo« pomeni »dati skupaj«. Od tod izhaja beseda simbol.
Jezus se ni odločil, da bi nam dal polovico nekega predmeta, odločil se je, da nam da samega sebe, dal nam je kruh in vino, v čemer prepoznamo njega, njegovo telo in njegovo kri. Pri zadnji večerji je Jezus apostolom izročil samega sebe: ko bodo lomili kruh in pili iz keliha, bo on vedno z njimi. To njegovo darilo je povezano z zagotovilom: »Grem, da vam pripravim prostor. Kjer bom jaz, tam boste tudi vi!« Jezus nas čaka v Očetovi hiši. Tam je naš dom. Dom je vedno tam, kjer se najbolje počutimo, kjer so pravi odnosi, kjer smo sprejeti takšni kot smo. Dom je tam, kjer smo mi z vsem, kar mislimo, čutimo, govorimo, delamo, kjer smo lahko vedno brez mask, takšni kot smo v resnici.
Prva stvar, ki jo otrok začne risati, je domača hiša. On se predstavi drugim v podobi svoje hiše. Ko ga vprašaš, kaj je to, kar je narisal, reče: »To je naša hiša!«
Jezus pravi, da je pri Očetu vedno dovolj prostora. To pomeni, da Oče in Jezus premoreta dovolj ljubezni, da lahko sprejmeta vsakega človeka. Jezus namreč ne živi zase, ampak za druge. V njegovem srcu je dovolj prostora za vse ljudi.
Ko nas zapusti oseba, ki smo jo ljubili, dobimo občutek, da se bomo izgubili. Ko ti manjka najpomembnejša stvar, se ne moreš na nobeno stvar več opreti. Druga oseba pogostokrat predstavlja našo smer, način razmišljanja, čutenja in ravnanja. Zato pravimo, da ljubljene osebe vedno pustijo za seboj sled, da tisti, ki ostanejo lahko varno hodijo. Kadar te sledi ni, smo izgubljeni. Takrat lahko samo upamo, da se bo pojavil kdo in nam rekel: »Pridi! Greva skupaj naprej!«
Apostol Tomaž je imel občutek, da je dovolj močan in lahko hodi sam. Hotel je biti sam svoj gospodar in bil je prepričan, da dobro pozna pot, po kateri bo hodil. Jezus ga je povabil, naj se nauči potrpežljivega čakanja, kajti nihče ne more priti k Očetu sam. K njemu lahko pridemo samo z vero in zaupanjem Jezusu. On je pot. Po tej poti je treba hoditi in dovoliti moramo, da bo Jezus naš pastir, ki bo pustil devetindevetdeset ovac in bo šel iskat mene, ovco, ki se je izgubila.
Filip bi rad videl očeta, zato mora odkriti svoje korenine, svojo zgodbo. Kdor išče očeta, išče sebe, svojo identiteto, zavedanje, od kod prihaja. Oče je namreč oseba, ki nam da dediščino in nam s tem omogoči, da si zgradimo svojo prihodnost. Kdor se čuti zapuščenega nima pred seboj prihodnosti. Kdor se čuti sirota, ne pogreša le svoje preteklosti, ker pred njim tudi ni nobene prihodnosti. Življenje nas sicer sili, da se moramo naučiti zapuščanja, poslavljanja in obračanja nove strani, ki je še prazna, nepopisana. Vendar v nobenem od teh prehodov nismo sami, pa čeprav nam zunanje okoliščine govorijo, da smo brez ljubljene osebe, da smo sirote. Jezus nam pravi: »Jaz sem z vami vse dni, do konca sveta!«
Župnik Branko Balažic SDB Leto A Nedeljska meditacija Velikonočni čas