5. nedelja med letom (leto A) – Vi ste luč sveta

8. februarja, 2020

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Vi ste luč sveta. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti! Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, temveč na podstavek, in sveti vsem, ki so v hiši!« Ko otrokom razlagam to primero, je ne razumejo, ker so danes vsa mesta ponoči razsvetljena in vidna od daleč, v hiši pa ne uporabljamo več sveč in prenosnih svetilk, ker imamo povsod elektriko. Priliko najlažje razložim z vsakodnevno prakso, da je treba zvečer prižgati luč, da se vsi vidimo in se lahko pogovarjamo. In mi smo tudi takšna luč in svetimo s poslušanjem, pravim svetovanjem, prizanašanjem in dobrim zgledom.

»Ali sem jaz luč za druge?« Tisti, ki gleda samo nase in išče svoje koristi, se ne ubada s tem vprašanjem. Tudi večina vodilnih v vladi se s tem ne obremenjuje. Niti ne pomislijo, da morajo tisti, ki so na vrhu, biti za zgled vsem, ki so pod njimi. Če ne bi bilo tako, se ne bi ukvarjali z različnimi korupcijami in slabim vedenjem, kar občuti še prav posebej nežni spol. Šefom je vse dovoljeno, kajti z darili je mogočo podkupiti marsikoga. Vsako takšno ravnanje govori o tem, da nismo luč, ampak tema in zato se mnogi spotikajo, padajo in se poškodujejo.

Dejstvo, da nismo luč, v moderni družbi izstopa še veliko bolj kot v preteklosti. Sodobna družba je kot majhna vas, v kateri se vsi poznajo. Moderni mediji nam v trenutku prinesejo dogajanje z vsega sveta v naš dom. S svojo pojavo na facebooku ali instagramu smo vidni za vse in se ne moremo pred nikomer skriti. Zasebnosti ni več. Kakšne sledi puščamo za seboj: pozitivne ali negativne, smo drugim v spodbudo ali kamen spotike? Lahko smo luč ali pa tema; drugim lahko kažemo pravo pot ali jih zavajamo in vodimo v pogubo.

Pri Jezusu ni bilo nič slučajno, vsaka njegova beseda je bila z določenim razlogom. S priliko o luči nas hoče opozoriti, da naša pozornost ne sme biti omejena le na nekatera izjemna dejanja, ker se vse začne v glavi. Dejanja namreč odsevajo naš miselni svet, naše počutje, naše odnose, kako trgujemo s talenti, ki smo jih prejeli, skratka vsako posamično dejanje nam razkriva celostno podobo človeka. Govorimo z vsem, kar smo, kajti govorica telesa razkrije veliko več kot premišljene besede. To pomeni, da »biti luč« ni lepotni dodatek, ampak težko delo nad samim seboj. Vsak dan se moram truditi, če hočem biti boljši od včerajšnjega dne. Mnogi zato v svojih naporih obupajo, ker ne vidijo dovolj otipljivih znamenj napredka. Kristjani pa se zavedamo, da imamo ob sebi Jezusa, svojega odrešenika, ki je luč, ki nikoli ne ugasne.

Župnik Branko Balažic, SDB